Če ne veste, kaj je to fotoskeniranje, nič hudega. Tudi jaz nisem vedel. Do včeraj. Ko sva morala z Grdinom nujno v prva dva brezna Čaganke. Zvečer. Ker, to pa že veste, ko Grdin zagrabi, ne spusti! Na srečo ni bilo krepko pod ničlo, ko sem sedel pred vhodom in prijatelja spuščal po vrvi, da je lahko fotografiral komplet brezno. A ker je moral narediti 500 fotografij, ki bodo tvorile 3D podobo brezna, je šlo počasi, pa tudi mraz je kakopak ugriznil. Sem komaj čakal, da ga začnem spuščati v drugo brezno, da bom vsaj na toplem, a je bil začetek spusta kar adrenalinski. Spustiti ga z vso tisto fotografsko opremo, ki je več vredna ko oba moja avtomobila, skozi ozek dimnik na začetku in ničesar ne poškodovati …
Sem ga vsake toliko spustil za dva metra, da je poslikal brezno okrog in okrog in potem vajo ponovil še najmanj petnajstkrat, vmes pa poslušal, kako ga pas tišči in mu fotoaparat s fleši roke lomi, da se sploh nisem upal zastokati, da me tudi v jami zebe. Ker če sediš eno uro na mrzlem mokrem kamnu …
Dobro, kaj bi stokali, rezultat bo zagotovo vreden malce trpljenja, potem sva pa še klobase Lenkine skuhala in pivo v rito vrgla in je bila akcija sredi noči končana. Zdaj bo pa ene dva dni Grdinov kompjuter delal, da bo vse izračunal pa to …
