Home > BlogXtreme > Ibrin ponor

Ibrin ponor

6. decembra 2016

Mi imamo Grdina, kadar ima čas in voljo (pa saj to ima pogosto, moramo biti pošteni), Srbi imajo pa Vladimirja Kržalića. O fotografih govorim, kakopak. In ko je vaja končana, ko telo že malce pride k sebi, ko mišice nehajo neznosno boleti, ko se telesno jedro spet ogreje in te ne zebe več non stop, ko modrice že rahlo začenjajo medleti, ko je oprema oprana in pripravljena na naslednjo akcijo, pa priletijo fotografije. Ja, saj so vse dobre, da le so, četudi niso od profi fotografov, za spomin zadostujejo, da na hitro malce kdaj podoživiš, a ko pridejo fotografije dobrega fotografa, je pa to povsem druga zgodba. Jih počasi listaš in obujaš spomine, vse se ti vrne in podoživiš, celo kakšna mišica zaboli … Sem vesel, da je bil z nami na vaji v Srbiji v jami tudi Vladimir. Ki je veliko fotkal, še več pa garal z nami. Ko se je pred mano podal na štrike izhodne vertikale in sem ga opazoval vsega mokrega in zbitega, z dvema ogromnima torbama pod nogami, sem mu predlagal, da težjo poda meni. Saj se je nekaj časa branil, na koncu pa mi eno res podal. In ko sem se še sam povzpel na štrik, sem zastokal. Moja je bila dokaj lahka, njegova pa – no, naj povem, da sem sprva mislil, da sem se kam zataknil in da mi zato ne gre! Kakšnih 60 metrov sem jo vlekel gor, dokler nisem prišel do bolgarskega reševalca, ki sem se mu zasmilil, kakor se je prej meni zasmilil Vladimir in je ponudil, da me odreši. Nisem nič cincal, sem se je takoj znebil. Je tudi on zastokal, ko je napravil nekaj prvih korakov na štriku, a verjetno najbolj zato, ker sem se mu zahvalil s spasiva, sem mislil, da je Rus.

Kakor koli, kar vse Vladimirjeve fotke limam, ne morem izbrati le najboljših, so vse najboljše!

 

 

Comments are closed.