Home > BlogXtreme > Koncert v Čaganki

Koncert v Čaganki

29. decembra 2016

V Jamarskem klubu Novo mesto smo pragmatični. Kar pomeni, da člane izkoristimo, kjer se le da. Ko je k nam zajadral Cvelbi in smo izvedeli, da tudi v pleh muski nastopa, ki mu preprečuje bolj intenzivno podzemsko dejavnost, smo kakopak sešteli dva plus dva. Mislim, novo leto se bliža, mi potrebujemo novoletno klubsko čestitko, Cvelbi pa špila par instrumentov pri pleh muski … Sem ga poklical, če bi koncert imel v Čaganki, v Akustični dvorani, da preverimo, če je Akustična dvorana res akustična in je bil takojci za. Da bo dol vzel klarinet, flavto in ukulele. Kar me je povsem navdušilo in sem kar vabila poslal naokoli slovenskim jamarjem, da bo koncert v Čaganki. Glede na globino, dobrih 200 m dol, vstopnic nismo prodajali, temveč darovali, pa še tako ni bilo kaj dosti interesentov. Potem sem pa naredil klasično napako in sem se Cvelbiju motivacijsko zlagal, da bo prišlo kakšnih 50 poslušalcev iz vse Slovenije, Grdin bo pa zadevo posnel za čestitko, da bo zadeva torej dostopna vesoljnemu človeštvu na internetu. In se je človek malce zamislil. Da ni natreniral dosti komadov, da na ukukele zna samo malo improvizirati, da povsem suveren je samo na klarinetu s Sveto nočjo in kaj bo, če bodo poslušalci nezadovoljni, on pa še neizkušen jamar, ki jim ne bo mogel dovolj hitro po štriku pobegniti ven … Kakor koli smo mu roko zvijali, ni pomagalo, na koncu je pa verjetno šefu par evrov stisnil, da je moral v sredo biti v službi in naj bi koncert odpadel. A, kakor sem že v uvodu omenil, v našem jamarskem klubu smo pragmatični in nisem takojci vrgel puške v koruzo. Sem srečal našega Uroša, za katerega sem vedel, da harmoniko igra. Prvi problem je bil, da če hoče dobro igrati in z žarom, ga mora imeti nekaj pod kapo, kar pa je v jami absolutno nesprejemljivo. Sem celo razmišljal, da bi mu dovolili spodaj nažgati se ga, da bi napravil dober žur, potem bi mu pa v bivaku v Severenem rovu pripravili ležišče za otreznitev, a ko sem videl Uroševe široko razprte oči, sem takojci vedel, da ne bo nič. Plus harmonika je res tako velika, da bi jo verjetno le z ogromnimi težavami spravili dol čez ožine če sploh …

Je koncert torej odpadel, smo obvestili vse štiri prijavljene, z Grdinom sva se pa v kamin Game Over namesto tega odpravila, da ga izmeriva in fotografirava. Ker je to takšna izi akcija, sva se v jamo šele ob dveh popoldne odmigala. V bivaku v Severnem rovu sva pokofetkala, potem se pa na tlako spravila. In se je izkazalo, da izi akcija sploh ni bila tako izi, kajti takoj ko je poleg fotoaparat, se stvari zakomplicirajo! Pa glede na to, da sva zdaj končno uradno izmerila višino kamina, ki smo ga plezali več ko tri leta, se niti ne gre čuditi, da sva ven pokukala že v nov dan. Pravzaprav noč, kakopak!

Kamin je visok 178 m in sva torej preplezala več ko 400 m, plus merila sva in fotografirala in se je vleklo ko kurja čreva. A se je splačalo, fotke so čudovite. Grdin z njimi kakopak ni najbolj zadovoljen, sanja o tem, da bo v kamin spravil najmanj 5 jamarjev, ki bodo osvetljevali posamezne dele, ampak to bo zahteven projekt. Kajti skala v kaminu je krušljiva in dol non stop pada med plezanjem, kar zna biti pri teh višinah nadvse nevarno. Ampak bomo nekaj nagruntali, ni vrag, ker ko Grdin zagrabi, ne spusti, ne glede na vse! Jamarjenje navzgor se bo torej še nadaljevalo …

Zunaj naju je pa sneg presenetil. A ga je bilo na srečo le par centimetrov, tako da Grdinov avto ne bo rabil čakati do spomladi ko moj R5 pred leti …

Comments are closed.