Nezaposlenost

Danes me je klical Grdin ves zgrožen, da njegov super hud in zmogljiv računalnik že dva dni ponoči nič ne dela. Da nima fotk, ki bi jih grizel ponoči in da to nikamor ne pelje, da morava zvečer v Čaganko. Počasi grizeva brezno za breznom, jaz mu asistiram, on pa fotka. Ja, jaz fotkam pa njega, da se vidi, da tudi jaz kaj delam!

Malo po osmi zvečer sva sedla v avto, ob desetih ponoči sva se pa z mraza že umaknila v toploto podzemlja. V tretjem breznu je Grdin privlekel ven tisti leseni okvir, ki sva ga včeraj cumprala ter začel sestavljati zadevo. In je šlo vse okej, dokler ni zlomil enega nosilca za bliskavico. Na srečo sva jamarja in sva privezala. Sem vrvico s kladiva vzel, pa potem ko sem nekaj preopremljal, bolj previdno udrihal, da ga Grdin na glavo ni dobil. Tretje brezno ni globoko, je pa prostorno in je kar trajalo, ven sva pokukala ob pol dveh zjutraj. Še dobro, da gospod Grah, ki se je ravno vrnil s počitnic s toplih Brazilk, ni šel z nama. Je bil pameten in je kar takojci ugotovil, da ob polnoči zihr še ne bomo doma in da ima on šiht. Če bi šel z nama, bi ga še najmanj dve leti poslušal, ga poznam!

Grdin je bil pameten in je najprej avto zakurblal in sva se šele nato preoblekla, da sva direktno v topel avto sedla in bila ob treh zjutraj že doma. On je šel spat, ker ima zjutraj neke opravke, jaz bom šel spat pa malo kasneje, ker imam opravke pač malo kasneje. Za rezultat, kaj sva počela, bo pa verjetno potrebno počakati kakšen dan, tudi njegov računalnik, ne glede na to, kako hud je, dobrih tisoč fotografij ne obdela ajncvajdraj!

Pa še dva Grdinova filmčka, prvo in drugo brezno Čaganke, da se vidi, kaj sva ponoči zares počela …