Strop

Z reševalcem Bojanom sva proti Čaganki krenila že v četrtek ponoči. Ko so naju v Straži ustavili policisti in mu ponudili balonček, da preverijo, ali je kaj pil, ga je takšna panika zagrabila, da sem se še jaz malo ustrašil. Sem bil prepričan, da bo napihal do nezavesti in ga bodo na prenočitev na policijo odpeljali, da zihr na skrivaj pije, tako se je prestrašil tistega balončka. Od plezanja kamina v Čaganki pa ne bo nič. No, se je izkazalo, da pil ni, bal se je pa zato, ker je prvič v življenju pihal. Je bil šok tako velik, da je k sebi prišel šele naslednji dan visoko gor v kaminu, ko sva že kakšnih 6 ur garala v čisti vertikali in začel vpiti, da kje so zdaj, če mu tle pa ne bodo dali pihat!?

Ampak, prehitevam. Sva prišla v bivak, zakurila, saj je bilo pasje mrzlo, nekaj skuhala, par kofetov v rito vrgla, okoli pol dveh zjutraj sva se pa v posteljo spravila. Nalagati v peč sva pa že krepko prej nehala, da nama ponoči ne bo prevroče. In nama ni bilo, mene je proti jutru celo tako zeblo, da sem se zbudil. To omenjam zato, ker sva pa potem naslednji dan, ko sva iz jame prišla, pa tako zakurila, da sva se počutila ko v peklu in sem moral okoli treh zjutraj za dobre pol ure odpreti vrata in v samih gatah kaditi na kakšnih minus 7, da sem vsaj malo k sebi prišel …

Ampak spet prehitevam. V petek sva čudovit sončen dan začela z nekaj kofeti, potem sva se pa vlekla in rinila, ali bi šla v kamin ali na sprehod po čudovitem gozdu, odetem v belo ivje. Jaz sem kakopak navijal za jamo, Bojči pa za sprehod po hosti. Sem naju kar videl sprehajati se tam po šumi z roko v roki in sem zatrmulil, se oblekel v jamarsko opravo in sva pičila. Ja, jamarji smo takšni, najlepši sončni dan zajebemo v blatni jami!

Do bivaka v Severnem rovu kakšnih 250 m pod zemljo sva hitro prisvinjala. Tam sva spila dve kavici in čaj ter pripravila opremo za plezanje, potem se pa kar v kamin Game Over odpravila. Sem tokrat s sabo vzel še laser, da izmerim, kako visoko smo. Bojči se je sicer smejal, ko nama je Grdin razlagal, kako morava z njim ravnati, ker je videl moj glupi pogled, a višino sem potem vseeno nekako uspel izmeriti. Po izračunih smo bili že skoraj na 200 m višine in torej le švoh 50 m pod površino, zato sem se odločil preveriti. Pa saj je logično, da so se izračuni kregali. Ko porabiš pet ali šest ur v blatni in gnili vertikalni steni, po tebi teče voda, pas te ves čas veže, se ti zdi, da si splezal več, kakor si v resnici in če je vsakdo dodal le meter ali tri, se pri toliko akcijah mimogrede nabere nekaj desetmetrska napaka! Običajno se na akciji spleza kakšnih deset metrov, ovisno od kvalitete skale ali previsnosti, velikokrat smo pa zaradi vode ali blata splezatli tudi samo po 5 m na akcijo! Meriti sem začel na višini 90 metrov, do koder je Grdin že izmeril in sem vsake toliko pritisnil na laser, kolikor bolj sva se dvigala. Ko sva prišla do točke delovišča, kjer sva pred nekaj dnevi nehala, sem nameril 130 metrov. In bil kar malo razočaran!

No, ne čisto zares, saj je bil vsak meter preplezan navzgor, priborjen z litri znoja in neštetimi žulji, a sem bil zares prepričan, da smo že krepko višje. A stokati nima smisla, sva se kar na delo vrgla. Spet je prvi plezal Bojči, mene prehlad še ni zapustil, ponoči v bivaku sem imel takšen glavobol, da bi najraje z glavo ob zid butal, če bi kaj pomagalo. Mu je šlo delo dobro od rok, le tu in tam je zavpil komando. Popusti, zategni, varuj! Stal sem v povsem navpični steni na majceni polici, morda 30 cm globoki, pripet na majhen vijak, varoval prijatelja, poslušal muziko iz telefona, občasno kadil, občasno zadremal. Sem se namreč zavil v astro folijo in mi je bilo na trenutke kar toplo. Dobro, saj krepko zadremati nisem mogel, ker je vsake toliko z vrha kakšen kamen dol priletel, dokončno sem se pa zbudil, ko je iz telefona zadonela neka bolj poskočna in je začel prijatelj par metrov višje migati in vriskati. So ga podplati zasrbeli, očitno, kar ni nič narobe, če mene prašate, ampak ko je ves vesel nad dobrim napredovanjem zavpil, da je prav škoda, da sva tako visoko gor v steni, da če bi bila kje zunaj, da bi se lahko zavrtela, sem pa zastrigel z ušesi. Ko je dodal še, da bi se moral še malo našminkati, ko se ravno prazniki bližajo, sem se pa dokončno zbudil, nič ne tajim! Sem komaj čakal, da  se je pesem končala in je prišla neka manj udarna, da je spet začel plezati kakor se šika. Enkrat vmes, ko je prebrazdal že kaknih 10 višinskih metrov, je povedal, da bo kmalu prišel do majhne police in se bom pahko premaknil bliže njemu, sem pa prej kar telefon ugasnil, preden sem splezal do njega. Ko sva bila bližje skupaj, je takoj postalo bolj pestro, saj sva se nekaj časa lahko celo pogovarjala, dokler ni spet previsoko splezal za komunikacijo, potem je pa enkrat gor pogledal in skoraj zavpil od presenečenja. Sva namreč nad sabo zagledala strop!

Kamin Game Over plezamo že od leta 2012, ne vedno zelo frekventno, saj je plezanje odvisno predvsem od vode, v njem ves čas teče in ko teče, enostavno ne moreš napredovati! Bolj ko smo napredovali in se dvigali, bolj smo proti vrhu pogledovali, ki ga nikoli nismo ugledali. Kajti v tistem dimniku, v katerem ves čas teče, je v zraku toliko vodnih hlapov, da so se svetilke do takrat vedno ustavile v nekakšnem parnem zidu ne dosti višje od nas. Tudi laser je vedno napaka kazal in se nam do tedaj, ko sva z Bojčijem ugledala strop, niti sanjalo ni, koliko imamo še do vrha. Zdaj sva ga pa zagledala! Sem hitro izmeril, koliko je do njega in izračunal, da je kamin Game Over visok med 160 in 170 m. In da do vrha sploh nimamo več veliko, morda kakšnih 25m! Je Bojči dobil nov zagon in sva še par ur plezala, dokler nisva porabila vseh baterij za vrtalnik. Do police, s katere v globine brezna teče voda in za katero bo po vsej verjetnosti vodoraven rov, pa nama je ostalo še morda 12 m. Tako blizu, a hkrati tako daleč!

Sva zaključila s plezanjem, vse pripravila za naslednjič, potem se pa previdno spustila. 150 metrov dol. V bivaku v Severnem rovu sva pomalicala, kavici v rito vrgla, potem pa počasi premagala še dodatnih 250m do površja. Zakurila v bivaku, nekaj pojedla, nazdravila uspešni akciji in se okoli pol dveh zjutraj zvrnila v postelji. Pa ne za dolgo, kakor sem omenil že na začetku, sem preveč zakuril …

V soboto sem pa še kar proti Klevevžu zapeljal, da opremo operem, saj bomo spet kmalu v Čaganko odrinili in bi me kmalu kap. Ker tiste brzice, v katero vržem opremo, navezano na vrv, da jo v hipu opere kot v pralnem stroju, so bile vse zamrznjene. In sem opremo pral potem na roke v sicer termalni vodi, a mojega križa to ni nič kaj dosti zanimalo.

Ves preostanek dneva sem pa potem Grdina z mrzlo vodo polival, ker on bi šel pa že kar danes poskenirati in pofotkati in izmeriti in 3D narisati…