Home > BlogXtreme > Vaja v Srbiji

Vaja v Srbiji

4. decembra 2016

Ko smo se v petek z uradnim vozilom JRS pripeljali na hrvaško srbsko mejo, si je policist za nas vzel čas. Najprej si je ogledal naše polimano vozilo, na katerem lepo piše, da smo jamarski reševalci, potem si je malce modre lučke na strehi ogledal, malce pobrkljal po naših osebnih dokumentih, potem pa po razlogu obiska Srbije vprašal. Da gremo na mednarodno jamarsko reševalno vajo, ki jo organizirajo njihovi reševalci, smo ponosno izjavili. Aha, mu je bilo takoj jasno. Imate kaj orožja? je pogledal sumnjičavo. Ne, smo bili zgroženi, saj smo vendar jamarski reševalci, mi ljudi iz jam rešujemo, ne vanje spravljamo! Aha, mu je bilo spet takojci vse jasno. Imate kaj hladnega orožja? Dobro, Anžič, Bor, Walter, Marko Z. in jaz morda na pogled nismo najbolj bogaboječi državljani Slovenije, a od kod mu ta sumnjičavost, nobenemu ni bilo jasno. Takoj smo vsi seveda v en glas zatrdili, da tudi hladnega orožja nimamo, le Marko Z. je nekaj pomišljal, da nekaj naše opreme bi tehnično gledano pa v to kategorijo pa morebiti lahko spadalo, a smo ga z brcami pod klopjo utišali. In se potem veselo zapeljali proti jugu Srbije, na planino Miroć, kjer naj bi imeli vajo. V zadnji vasi pred planino smo se ustavili, da se vsi zberemo, saj smo prihajali iz nekaj držav in moram povedati, da sem v kafiču prav užival. Smo vstopili v zakajen prostor, v katerem bi lahko cigaretni dim skoraj z nožem rezal in seveda sem takoj še jaz enega pricinil ter si prislužil zgrožen pogleda našega komandanta. Da kaj se pa to grem, da noter kadim, da on dihat ne more! Sem mu res z obžalovanjem povedal, da tle pa nimam kej pomagat, da se je usedel v prostor za kadilce in da če ga cigaretni dim moti, naj gre ven na vrt, kjer imajo Srbi rezerviran prostor za nekadilce. Zunaj je bilo sicer krepko pod ničlo, pa pihalo je do nezavesti in meglo z Donave v obraz šibalo, a je naš komandant resignirano zmignil z rameni, na eks spil čaj, se oblekel, plačal kompleten zapitek, potem pa zunaj, na prostoru za nekadilce čakal, da smo se mi naveličali kaditi in kofetkati!
V stari zgarani šoli za le nekaj učencev, nekje na planini bogu za hrbtom, kjer smo bili nastanjeni, smo reševalci z vseh vetrov ko stare babe blebetali dolgo v jutro in se veselili ponovnega snidenja, pokonci so nas pa spravili že pred sedmo zjutraj. Ker vaja pač ne čaka! Na jutranjem brifingu so nas razdelili v ekipe po posameznih odsekih jame in ko sem izvedel, da sem v prvi ekipi, sem se kar malo razveselil. Sem mislil, da bo prva ekipa le zunaj naredila izvlek, a seveda sem delal račune brez srbskih prijateljev, ki so seveda komaj čakali, da mi vrnejo za vse zafrkancije, ki so jih bili že kdaj deležni z moje strani na vajah v Sloveniji. Sem moral s Kuretom kar lepo na dno jame Ibrin ponor, sva dol nesla prazna nosila. Se kaj dosti nisem sekiral, ko smo hodili proti vhodu, saj je jama globoka le nekaj prek 200 m in takšne globine me seveda ni strah. A bolj smo se guzili v notranjost, večja je bila zaskrbljenost. Ibrin ponor je tipična aktivna vodna jama, do dna ozka in vijugava, kakor je voda pač izjedla pot, mestoma je bilo prav naporno plezati nad globokimi lužami, v katerih bi se lahko mimogrede zmočil do pasu. Kljub temu, da sem pazil, sem kar nekajkrat zajel vodo v škornje, a ko smo po nekaj več ko dveh urah končno prispeli do konca, od koder naj bi naredili izvlek in sem skuhal par kavic pa malo smo se šalili, je zaskrbljenost izginila. Ko je s svojega odseka malce višje gor prišel Walter in sporočil, da so končali s postavljanjem manevrov ter da lahko spakiramo nosila, smo kar pozabili, zakaj smo pravzaprav prišli v jamo! V nosila smo zavili Bilija, ki na srečo nima nobenih zalog maščobe in sva ga dobršen del končnih delov ozke jame kar sama z Walterjem nosila. Si je Walter na popkovino pripel sprednji del nosil, jaz pa zadnjega in smo pičili. Prav ponosen sem bil, kako nama je šlo in kako so drugi poskušali pomagati, pa niso mogli, saj je bilo enostavno preozko, še celo šalili smo se, da naj gredo kar ven, da jim bomo Slovenci sami vajo naredili. Pa temu seveda ni bilo tako, jamarsko reševanje ni individualna zadeva, in čeprav nas je bilo v jami skoraj 35, smo vsi imeli več ko dovolj posla, ko je postalo res ozko in nizko. Samo hoditi po takšni jami ni zelo velik problem, zaplete pa se, ko moraš ven spraviti nosila. Hodili smo po nekakšni strugi potočka in ko se strop spusti recimo na pol metra, se enostavno po vseh štirih splaziš naprej, z nosili pa moraš paziti, da ponesrečenca ne vlečeš po vodi, hkrati pa ga ne smeš butati ob strop. Obenem je pa tako ozko, da je spredaj lahko le en reševalec, zadaj pa prav tako! Kakšni dve uri matranja je minilo kot bi mignil, ko ves čas razmišljaš, kako bi rešil kakšen problem, kako bi na kakšnem še posebej ozkem ali mokrem mestu nosila najbolje spravil čez. Enkrat vmes že kmalu po začetku transporta so se nosila zataknila prav nad še posebej globoko lužo in ko so od zgoraj vpili, naj nekdo nosila od spodaj porine gor in jih hkrati malce v levo obrne, sem se motovilil tam ko polit cucek, saj enostavno nisem vedel, kako naj se zadeve lotim. Sem se razkoračil nad lužo in s škornji iskal čim boljši oprijem, da bi zadevo lahko malce dvignil, pa enostavno ni bilo dovolj dobrega oprijema, da bi lahko krepko poprijel. Mi je bilo jasno, da bo treba v lužo stopiti, ampak komanda iz glave nekako ni hotela priti do nog. Med mojim cincanjem je pa naprej stopil ruski reševalec in brez pomišljanja stopil v vodo, da ga je zalilo prek pasu, poprijel nosila in transport je spet stekel. Mi je bilo kar malo nerodno, nič ne tajim, a že ob naslednji luži sem pa tudi sam zagazil do malinic, ker enostavno ne moreš čakati, da drugi naredijo namesto tebe. Pa vsi so bili seveda še prehitro tudi sami mokri čez pas! Odsek, ki ga je dobila prva ekipa, je bil najdaljši in če nam na pomoč ne bi prišla tudi druga ekipa, bi še bolj gagali. Nekaj ur smo na polno garali, le tu in tam smo vmes, ko ne moreš več oziroma ko prideš do mesta, kjer nosila lahko vsaj malce bolj udobno počivajo, sapo zajeli. Kljub temu, da smo bili premočeni do kože, nas zeblo ni, pri fizičnih naporih ti je ves čas vroče, pa tudi dobra volja nas ni zapustila, kar nekaj smeha je bilo. Predvsem takrat, ko je recimo Kure pri najhujših naporih kakšnega strupenega spustil, da smo še bolj hlastali za zrakom kakor že sicer, potem se pa izgovarjal, da blato in voda smrdita, ne njegov! Nekje na sredini dela, ki ga je imela druga ekipa, so nam na pomoč prišli še reševalci iz višjih delov z Anžičem in sva z Walterjem pavzo naredila ter čaj skuhala. Pa še kofe sem scmaril, kar krepak odmor sva si vzela. Potem sva pobrala stvari in se napotila za nosili, prepričana, da so že skoraj zunaj, a sva jih zelo kmalu dohitela. In sva morala spočita spet zagrabiti. Enkrat vmes, ko sem stal v vodi skoraj do sredine stegen in poskušal poriniti zataknjena nosila in sem se v tisti ožini res nečloveško matral, od zgoraj sem bil pa od potu povsem premočen, sem za hip pomislil, da ga trenutno ni večjega reveža od mene in sem se ob tej misli kar nekako dobro počutil. Ko smo nosila končno uspeli poriniti meter naprej, sem pa pod sabo zagledal Walterja, ki je na hrbtu ležal v potoku in od spodaj rinil in dvigal nosila, iz katerih je po njem tekla ledena voda! Sem se nemudoma nehal smiliti samemu sebi! Občutek za čas sem povsem izgubil, ko smo prišli do bolj vertikalnih delov, sem pa končno lahko zadihal, saj so spočiti zagrabili. Potem pa mraz ugrizne. Ko sem plezal za nosili mimo Marka Z. in Bora, ki sta pospravljala manever, sem jima bil kar malo fovš, ker sta bila suha, a ko sem med čakanjem, da se pot sprosti, izvedel, s kakšnimi težavami so se pa pri njih vse ukvarjali, je fovšija izginila! Kakor rečeno, jamarsko reševanje je kolektivna zadeva, prav vsak kamenček v mozaiku opravi svoje delo …
Spodnja povsem premočena ekipa je imela pri izhodu prednost in k ognju sem priplezal okoli devetih zvečer. Saj morda sem se med plezanjem ven celo kaj posušil, a sem tik pred izhodom na površje spet čmoknil v ledeno lužo skoraj da pasu! Več ko deset ur smo bili v jami, nosila pa so ven potovala okoli šest ur. Kar je za tako zahtevno jamo bliskoviti hitro! Zunaj so ponesrečenca prevzeli gorski reševalci, mi smo pa še malce posedeli ob ognju in lovilo toploto, potem se pa odpravili proti štabu, da se preoblečemo. Hoje je bilo za dobre pol ure, a ker je bilo krepko pod ničlo, je oprema na meni začela zmrzovati, pa v takšnem mrazu z vodo v gumijastih škornjih tudi ni najlažje hoditi. Pri kombiju sem s sebe zbrcal vso mokro in zmrznjeno opremo in oblačila, potem se je pa vprašaj nad mojo glavo pojavil pa malo nerodno mi je postalo. Ko smo se zjutraj peljali proti jami, me je Walter ko dobrodušen oče vprašal, kje imam nahrbtnik s suhimi rezervnimi oblačili, a sem ga ko kakšen zoprn uporniški najstnik zavrnil, da naj zame nič ne skrbi, da sem izkušen jamar in da vem, kaj delam! Zdaj sem pa stal tam ob kombiju moker in premrzel, suhih oblačil pa nisem imel. Ja, imel sem tista, v katerih sem prišel in hlače sem kar brez gat oblekel, bogpomagi, saj ni nikogar motilo, ampak jamarske nogavice sem pa kar prek tistih že obutih nataknil, da mi bo bolj toplo, kaj bom, ko bom ven prišel, pa nisem razmišljal. Sem gojzarje kar na golo nogo nataknil in takojci ugotovil, da tako ne bo šlo. Sem stopil okoli kombija in ker sta bila tam samo Bor in Marko Z., sem si upal vprašati, če ima kdo od njiju rezervne štumfe zame. Bor je malce po nahrbtniku pobrskal in mi ene podal. Ko sem ga od ganjenosti kar objemal, me je pa zavrnil, da je okej, da je on namreč reševalec in da je njegova naloga rešiti me. Marko Z. je pa tožibaba, ker je tako tekel Walterju me zatožit, da se mu je kar pod podplati kadilo. Walter je pa itak samo z glavo odkimaval, kakor jaz odkimaval, ko mi moji mulci kakšno zagodejo …
Analiza vaje v šoli je bila zelo kratka, ker smo vsi vroč golaž vohali, smo pa vsi skupaj ugotovili, da so takšne vaje nadvse koristne. Reševalci smo bili po skupinah razdeljeni po različnih nacionalnostih, da smo iz prve roke spoznali, da lahko sodelujemo, pa jama je bila tehnično tako zahtevna, da smo nosila večinoma na žgance nosili in četudi se vedno jezikovno nismo najbolj razumeli, smo vseeno delovali ko švicarska ura. Kure je pa na koncu še priznal, da je bilo za spodnji del jame načrtovanih 12 ljudi, a so jih uspeli nabirmati le 6, zato so dol poslali živali. Pa potem človek ne ve, ali naj se sekira ali naj bo ponosen! In itak da ko smo v rito vrgli golaž in kakšno pivo spili in obujali najbolj napete trenutke vaje, poleg zadovoljstva ostane le ponos. Da si bil del ekipe …
Verjetno so me pa malo že leta ujela, ker sem se v posteljo odpravil že med prvimi, skupaj z Walterjem, nekaj čez eno zjutraj, in so potem srbski prijatelji kar po vrsti hodili spraševati, če sem kaj bolan in če mi kamilice skuhajo in podobno, da do dveh ni bilo miru. Ko sem pa že skoraj zaspal, je pa še zlati Marko Z. prišel, da naj oči zaprem in usta odprem, da ima nekaj zame. Pa, evo, priznam, nisem upal! Je imel menda tortico, ampak pri Marku Z. res nikoli ne več, kaj ti je sposoben v usta poriniti sredi noči …
Ponoči je bilo še malo drame, ker so imeli v vasi menda neko veselico, na katero se nihče ni upal, saj so lani srbski reševalci menda šli in po ušesih od domačinov dobili, letos je pa Bor tja odskakljal, ker ga je zanimalo, kako je videti veselica v gorski srbski vasici, odrezani od sveta in civilizacije. Je menda bolj v kotu sedel in le opazoval, fotografirati si nič ni upal, verjetno je zato prišel cel nazaj. Bi pa potem kmalu tako rekoč doma fasal, ko je zlatega Anžiča, ob katerem je spal, tresel in ga prosil, naj malo manj smrči, da on vsaj zaspi!
Zjutraj smo imeli najprej gledališče v hiši, ko je Bor poljsko posteljo zlagal, po zajtrku in slovesih smo pa kar proti domu pičili. V Beogradu smo iskali kakšno čevapdžinico, pa nobene nismo našli, kadil sem pa med potjo tudi kar redno, čeprav Walter za čikpavze zanalašč ne zaustavlja. Ampak na srečo je veliko pil in je kar pogosto na pipico udarilo …
Vaja v Srbiji je uspela v vseh pogledih, zdaj nam ostane le, da tudi v Sloveniji najdemo kakšno res zaguljeno in težko jamo ter naslednje leto povabimo srbske prijatelje k nam!

Comments are closed.