Danes sta se Klemi in Anži odpravila v kamin Game Over, da splezata še tistih 11 metrov, za katere nama je z Bojčijem pred dnevi zmanjkalo energije v baterijah vrtalnika. Sta Šinija udarila in se v Čaganko odpravila šele malo pred poldnevom, okoli petih me je pa firbec odpeljal do bivaka. Sem ravno dobro zakuril, ko sta se prikazala. Z ne dobro novico. Sta splezala do vrha, a nadaljevanja ni nikjer videti. Voda teče med sigo in različnimi režami, v katere niti roke ne moreš vtakniti …
Se je torej skoraj štiriletna zgodba zaključila. Z Grdinom greva v petek zadevo še izmeriti in izrisati, da bo načrt kot se šika, kajti ne poznam dosti primerov, kjer bi bumbarji na globini 250 metrov plezali 165 metrov navzgor! Pa pokukala bova v vzporedno brezno, ki se odcepi nekje na 100 metrih višine, a četudi bo obetavno, bo potrebno najprej spet zbrati energijo za nove podvige …
Kakor koli, smo v bivaku na površju kljub vsemu nazdravili in nekaj pojedli, potem sem se pa jaz domov odpeljal. Mladca sta se odločila gor prespati, da bosta lahko še malo v kozarčke pokukala. Zakuril sem jima dobro, preden sem šel, sem jima pa še predlagal, da če jima bo ponoči vroče, naj gresta pa vsak v svojo posteljo …
Pa nikoli več ju ne bomo pustili, da gresta skupaj na kakšno zaključno akcijo, kjer samo še malo manjka do preboja ali odkritja novih dvoran! Sta tako zaprla takrat edino obetavno nadaljevanje v Južnem rovu, zdaj pa še kamin Game Over. Skupaj bosta lahko šla, edino če se recimo kakšnemu jamarju ne bo več ljubilo jame raziskovati in bi želel, da se zaključi. Takrat mu ju bomo pa v paru ponudili, pa bosta urihtala mimogrede …
Fotke so pa Anžijeve, se je imel v jami čas še afnat …
