Pred leti, ko sem začel po jamah se potepati in nikoli nisem prišel domov, kakor sem rekel, da bom, me je predraga soproga opozorila, naj ji kakšno telefonsko dam. Da bo vedela, koga poklicati, če me ne bo. In sem jo potolažil, naj se nikar ne sekira, da vedno kakšnemu jamarju ali reševalcu povem, kam grem in za koliko časa in da bodo, če bo kaj narobe, drugi obvestili njo …
Danes je pa ob 7h zjutraj telefon zazvonil. Stacionaren, ne mobilen! Je razmišljala, ali naj se sploh oglasi, prepričana, da jo kakšen zavarovalni agent spet nadleguje (čeprav, roko na srce, celo oni ne kličejo ob nedeljah tako zgodaj!), potem je pa vseeno firbec premagal in se je oglasila. Na drugi strani pa policist. Če je ona lastnica Volvota z registrsko številko to pa to. Ko je potrdila, da je, ji je še povedal, da so vozilo našli zapuščeno v gozdu, sredi ceste. In jo je zvilo, kakopak. Je pomislila na najhuje! Potem pa kmalu ugotovila, da ni tako grozno, kakor je slišati, ko ji je prijazen policist pojasnil, da je nek lovec prijavil, da je njeno vozilo celo noč v gozdu, šoferja pa nikjer. Je pojasnila, da to je normalno, da sem pač jamar, ki traplja po jamah in da tako večkrat naredim, da naj ne skrbijo, da bom do 2h zagotovo doma, ker bom lačen na kosilo prišel. Pa se ni dal, seveda ne, ker ko dobijo prijavo, morajo postopek speljati do konca …
Kje sem bil? Klemi in Anži sta v soboto zjutraj odšla na tlako na dno Čaganke, jaz sem se pa za njima malo kasneje odpeljal, da bi jima gospodinjil, torej zakuril v bivaku in kaj za pod zob pripravil. Ker sem že toliko gripo prebolel, da se lahko tudi malo po svežem zraku premikam, če že za v jamo nisem! In ker je gor sneg, je treba zadnjih nekaj kilometrov peš, avto se pa pusti ob glavni cesti, ki je splužena.
Prijatelja sta iz jame prišla v vroč bivak nekaj čez deseto ponoči, ravno na prebranac s klobaso, pa par piv in špricarčkov smo spili, da proslavimo otvoritev delovne sezone v Čaganki v novem letu. Vstali smo pa okoli pol osmih zjutraj in smo že kofetkali, ko smo dobili obvestilo o drami v dolini. Sem seveda takoj poklical na policijo, a sem dobil ljubljansko, tam so me potem zvezali z novomeško, ti so pa prijazno obljubili, da bodo sporočili v Črnomelj, da je z nami vse okej. Da smo sicer bumbarji, ki ponoči trapljajo po zasneženi hosti in mrzlih jamah, a smo vsaj živi in zdravi. In smo tako prihranili policistom parkilometrsko hojo po snegu, so se ravno do zaledenelega Volvota pripeljali.
Aja, če mi jamarski Fiat ne bi crknil, pa drame ne bi bilo, ker tistega pa vsi lovci tam gor že dobro poznajo …
