Je Grdin kot mimogrede omenil, da če bi jaz kaj s tem blogom služil, bi mu moral dati procente. Kar je res, ker ko grem z njim v akcijo, se zadeva kar sama piše! Sva se zmenila, da greva končno spet v jamo, preden sploh pozabiva, kako se temu streže ali povsem zakrniva za računalniki, a o tem se itak vsak dan meniva od novega leta naprej. Pa je človek preveč zaposlen, da bi našel čas za podzemlje, šele ko sem mu zagrozil, da si bom pa kakšnega nezaposlenega jamarja našel za družbo namesto njega, je v koledarju zbrskal četrtek. Da pa res klinc gleda vse skupaj, da bo delo že počakalo. No, na srečo ga delo ni počakalo in sva od doma krenila šele krepko po šesti popoldan, kajti edino za četrtek mi je žena naložila, da moram biti doma, ker smo dali mačko sterilizirati. Ne, nisem doma pospravljal ali kaj, da bo okej za operirano mačko, le iskat sem jo moral iti k veterinarju. Česar sem se otepal z vsemi štirimi, ker nočem, da bi me malo bitje krivilo za to, kar se ji je zgodilo. A sem jo šel iskat, kaj sem pa hotel, pa še čas sem imel, ker je imel Grdin, preden si je lahko malo frej vzel, še milijon stvari za narediti! Sem pa bil v jami že od jutra vsaj v mislih očitno, ker ko sem domov operiranko pripeljal in so me vprašali, kdaj ji lahko jesti damo, nisem imel blage veze. Pa o ničemer drugem tudi ne, čeprav mi je veterinarka vse povedala, vsaj tega sem se spomnil. Sem jo poklical, priznal, da sem že starejši gospod s pešajočim spominom in če mi lahko še enkrat vse o vsem pove. Je bila malo začudena, kako lahko tako hitro kdo pozabi, saj sem od nje odšel šele pred nekaj minutami, pa še sreča, da sem jo dal na zvočnik, da je poslušala tudi žena, ker se potem spet nisem nič spomnil, kaj je naročila! Sem res komaj čakal Grdina, da je priskakljal do mene!
Vozila sva bolj počasi, sem mislil, da mu kaj avto nagaja, a je le veliko telefonaril, ko ga pa enkrat dolgo časa ni bilo za mano in sem obrnil, prepričan, da se mu je kaj zgodilo, sem ga našel pa parkiranega na parkingu, s telefonom prilimanil za uho. Je povedal, da je bil tam res dober signal in da je zato kar ustavil, ker se je imel še veliko za zmeniti. Poslovno, kakopak. Se pozna, da mora svobodnopodjetniški človek res več delati, če si hoče vzeti vsaj noč zase …
Ampak k Čaganki sva vseeno prišla še podnevi in bi šla lahko v jamo tudi še po svetlem, ampak tam se je pa začela zgodba kar sama pisati, zaradi česar bi moral Grdinu res dajati procente, če bi z blogom kaj služil!
Najprej je ugotovil, da nima škornjev, da jih je pozabil doma. Sem pogledal njegovo trenutno obutev in ugotovil, da ima obute gojzarje, ki da bodo za v jamo čisto dovolj dobri, pa je znorel, da to so gojzarji, ki jih on uporablja za na sestanke in podobno. Sem ga spomnil, da sem bil poleg, ko jih je kupil in da vem, da so koštali manj ko 50 evrov in da si bo pač nove kupil, potem sva pa pol ure zgubila, ko sva računala, ali se mu splača domov po škornje zapeljati ali gojzarje usrati in nove kupiti. Koliko bi bilo s tem stroškov in podobno. Pa potem stroški niso prevagali, le čas naju je basal! Sem mu predlagal, da vzame moje škornje in grem jaz v svojih gojzarjih, ki jih imam sicer tudi samo za na lepše (torej za v trgovino in gostilno, pa tudi kakšen jamarski sestanek!), a je ugotovil, da moji so bili pa mnogo dražji in da že ima rešitev. Da bomo vsi zadovoljni! No, tukaj se je blog začel pa potem kar sam pisati! Si je čez gojzar nataknil plastično vrečko za odpadke in jo potem dobro ovil s silvertejpom. Ves ponosen nad rešitvijo je začel ovijati tudi drugo vrečko za smeti, pa mu je seveda že po nekaj centimetrih silvertejpa zmanjkalo! Crkoval sem od smeha, že prej, ker ne moreš s polivinilom na podplatih po jami hodit, a sem vseeno našel še navaden selotejp, da je zadevo zaščitil še na drugi nogi. Potem sva iskala rezervne baterije za fleše, ki jih ni uspel napolniti, saj je imel dopoldne delo, pa pozabil je ovitek za fotoaparat, ki bi vsaj deloma zaščitil zadevo, ki je več vredna ko oba moja avtomobila skupaj, na koncu sva pa še vrvice rezala, da je zadevo zavaroval okoli vratu, ker je tudi trak pozabil. Jaz sem medtem brskal po mojem jamarskem lodlu in iskal rezervno vrvno zavoro, po kateri bi ga spuščal v sedemdesetmetrco, da jo bo fotoskeniral in je bila prva povsem uničena, druga, na katero sem polagal največ upov, pa malo manj, a je imela na koleščku luknjo, kar jo naredi zelo nevarno. Sem malo klel, kar je prijatelja zaskrbelo, saj konec koncev naj bi bingljal v mojih rokah in na mojem jamarskem orodju, ki naj bi bilo varno, pa sem ga potolažil, naj ne skrbi, da ga bom pa svojo na zavoro, ki jo trenutno uporabljam za jamarjenje, spuščal. Se je potolažil, a le do trenutka, ko sem si ogledal še mojo aktualno zavoro in utihnil. Je precej vedel, da je nekaj narobe in čeprav sem tajil, si je zadevo hotel ogledati. In luknje na koleščku seveda ni mogel spregledati! Je znorel, da ga s takšnim orodjem ne bom varoval, da bo štrik prerezalo, a sem ga potem potolažil, da sem jamarski reševalec in da vem, kdaj so zadeve nevarne. Nisem mu pa povedal, da zame, ki bom sedel tam, nevarne pač ne bodo, četudi povsem razpadejo …
Sva šele okoli devetih zvečer odskakljala proti jami in ga je bilo zelo zanimivo opazovati, kako je v polivinilu prek čevljev hodil po povsem zamrzjenem snegu! Toliko o tem, kje leži nevarnost!
Dol nama je šlo okej, čeprav sva bila oba zakrknjena in čeprav sva bila obtežena, kakor da greva v podzemlje za par dni. Nad sedemdesetmetrskim breznom mi je bilo krepko vroče, ko sem se razkoračen stegoval na blatnih in krhkih stopih ter delal trojno pritrdišče, da bo varno, pa sem se na koncu zadovoljil z dvojnim. Je prijatelj spet protestiral, da se igram z njegovim življenjem in da on na dvojno ne gre dol, pa sem ga kot reševalec podučil, da če je kot vrvi manjši od 25 stopinj, da potem sta lahko samo dva. In sva potem še malo časa zgubila, da sva ugotovila, ali je kot večji ali manjši …
Kakor koli, je človek zabinjgljal nad ogromnim breznom in začel fotkati, jaz sem ga pa občasno za par metrov spustil in se potem spet posvetil čikom in kofetom. Me je zeblo ko psa, to moram povedati, le enkrat mi je postalo malo vroče, ko sem žerjavico s čika otresel, da ga pokajenega varno spravim v transportko in je žerjavica direktno na štrik, s katerim sem prijatelja spuščal, padla …
Ure so tekle in nisva še niti prve tretjine brezna obdelala, tako ogromno je in še kar nekaj ur dela naju je čakalo, pa je na srečo potem prijatelj eno bliskavico odbil, da je zgrmela v globino in je bilo akcije konec. Pa začuda se kaj dosti sekiral ni, čeprav je bliskavica veliko dražja recimo od njegovih gojzarjev! Je priplezal do mene in mi podal fotoaparat, medtem ko ga je pospravljal, sem si pa njegovo zaščito gojzarjev ogledal. Ki je seveda ni bilo več, je povsem razpadla. Ampak gležnje mu je pa zaščitila, to pa, tako da kombinezon malo nad gojzarji je bil pa zagotovo čist!
Sva hotela kar gor odpičiti, ko sem tako malo na glas razmišljal, če ne bi morda pa po razbit fleš skočil. Pa sem si že v isti sekundi premislil, dodaten mater mi ni dišal, je pa Grdin zagrabil, da morda dodatno kondiciranje mu pa ne bi škodilo. In se je odločil, da bo res šel dol, a se je potem premislil in ponudil meni dodatno kondiciranje. Jaz bi sicer šel, a sem bil mnenja, da on bolj potrebuje vajo kot jaz, s čimer se on seveda ni strinjal in sva vlekla in porivala, dokler mu na koncu nisem priznal, da se mi res ne ljubi krepko čez polnoč po razbit fleš, ki je, konec koncev, njegov in ga je on dol vrgel. Dobro, ta je bila pod pasom, priznam in bi zaradi te pripombe in slabe vesti celo šel jaz dol, a prijatelj tega trenutka moje slabosti ni prepoznal in se je on spustil …
V bivak sva prisvinjala okoli dveh zjutraj, je bil še topel, se preoblekla, za silo očedila, potem pa k večerji sedla. Sem pripravil cordon blue za vsakega in francosko štručko. Ne, nisem tam zadeve cmaril, sem že prej v interšparjevi menzi kupil. Tudi mrzel je kar teknil. Potem pa še kofetek (Grdin je sicer pil čaj, a sem mu ga natočil v šalco od kave, ki se mi je nazadnje ko sem bil gor ni ljubilo oprati, tako da je dobil poleg teina in kofeina še nekaj plemenite plesni). Malo pred tretjo zjutraj je odšibal domov, ker je imel zgodaj zjutraj že sestanek, jaz sem si pa Golobov roman vzel, da malo pokukam. Mi ga je dopoldne prvoperesnik Dolenjskega lista Igor prinesel (gospod Grah si je prišel sposodit flašencuk in sta se pri meni zvohala, kakor vedno!) in sem bil potem kar dokaj slabe volje, saj sem tako noter padel, da sem bral do pol sedmih zjutraj! Pa saj sonce me pri spanju absolutno ne moti, le toliko se je segrelo, da je začel polzeti sneg s strehe in me je vsakič kap udarila, ker sem seveda kar videl, kako medvedje bivak oblegajo …
Kakor koli, fotoskeniranje sedemdesetmetrce bova z Grdinom kmalu ponovila in dokončala, mačka je pa bila, ko sem domov prišel, tudi že povsem zdrava. Sem jo našel v pralnem stroju …
