Home > BlogXtreme > Helikoptersko usposabljanje

Helikoptersko usposabljanje

18. februarja 2017

Nadvse ljubim tovrstne aktivnosti, ko moram od doma že zgodaj zgodaj zjutraj. Sem se pripravil in fizično in psihično. Na Petrolu sem že dan prej kupil 6 kofetov in vodo in čokolado in sendvič, a sem potem s sabo vzel samo kofete, vodo in hrano pa pozabil doma. In že ob prihodu na Brnik malo pred osmo zjutraj sem bil povsem dehidriran, da sem ko en pepe hodil od reševalca do reševalca in menjal en kofe za eno vodo in se me je šele gospodar Mur usmilil. Kaj sem počel od šestih zjutraj, ko sem šel od doma in do osmih, ko do Brnika ni tako daleč, se morda vprašate? Jah, reševalce sem ko splašene kure lovil po celi Sloveniji in gre cajt v maloro …

Na vojaškem delu Brnika smo na hitro ponovili teorijo, potem so pa zakurblali kravo od helikopterja, nas je bilo namreč toliko, da so uporabili kar Cougarja, v katerega naenkrat lahko strpaš 10 ljudi! Nevarnosti pri vstopu v helikopter je več, najbolj očitna je rotor, ki te mimogrede skrajša za glavo, kar vsi itak vemo, potem so nas pa opozorili še na izpuh, ki tudi ni koristen, pa na radar v nosu plovila, kateremu tudi ni dobro biti preveč izpostavljen. A ker je bilo mrzlo k svina, preden se je pokazalo sonce, sem se postavil tako, da so topli izpušni plini pihali direkt vame, sem posledično pač enega manj prižgal pa se je zglihalo, bolj zanimiv je bil Diba, ki še nima otrok in je malince direkt na radar pritisnil, ko je od zunaj kukal v notranjost plovila … Kje so gasilni aparati za primer požara sem kar preslišal, še bolj pa, kje se nahaja sekira, s katero helikopter sesuješ v prafaktorje, če slučajno strmoglavi in ne moreš ven!

Potem so nas v skupinah po 10 odleteli na Krvavec, kjer smo imeli pa še zimsko usposabljanje. Veliko jam je namreč v visokogorju, ki se pozimi še posebej intenzivno raziskujejo, ko je voda ujeta v trdem agregatnem stanju in se ti ne zliva ves čas za vrat, zatorej se moramo znati reševalci znati gibati tudi po snegu.

Malo smo bili slabe volje, ker nas je pilot odložil nekam bogu za hrbtom in ne recimo direkt pred gostilno, kjer smo imeli potem čez nekaj ur kosilo, Walter ga je pa zagovarjal, da je to okej, da se bomo malo sprehodili, da itak ne bi mogli par ur sedeti v birtiji. Tukaj se z njim globoko nisem strinjal, jaz s tem ne bi imel prav nobenih težav, večje sem imel, ko nas je nagnal v hrib najprej do antene, ko smo pricrknili do nje in je videl, da je še nekaj časa ostalo, pa še na vrh Krvavca, ko je videl, da imamo še čas, pa še na tretji, najvišji vrh! Sem se pametno držal dr. Maksija, ki je bil kakor jaz rdeč v obraz in sem vedel, da bo odskakljal v dolino brez tretjega osvojenega vrha in sem kakor on namesto v hrib zavil v dolino, pa še nekaj pametnih se nam je pridružilo.

Aja, pa seveda moram omeniti tudi usposabljanje, še posebej, ker je Marko Z. vložil uraden protest na moje pisanje. Da sem zadnjič in Erkija omenjal, ki nas je v spanje porinil, pa dr. Stauta, ki nas tudi ni mogel zbuditi, njega, Marka Z., ki je ves čas motil predavanja s šalami in neslanimi pripombami, pa niti z besedico nisem omenil. Pa tako se je trudil! Zato tukaj takojci popravljam nenamerno napako! Ko nas je vodja povprašal, koliko poznamo žolno (to je elektronska pripravica, ki z zvokom pomaga najti zakopanega pod snežnim plazom), je on najprej dvignil roko in povedal, da njegov stric pije kot žolna …

Ne smem pozabiti pohvaliti niti prve skupine z reševalcem Bojanom, ki je pokvarila drsna vrata v helikopterju, da se potem niso dala povsem zapreti in smo lahko občutili tudi, kakšne temperature je zrak v višavah …

Kakor koli, najbolj izkušeni smo se torej osvojitvi tretjega vrha odpovedali (še bolj izkušeni smo pa poslali Urbija vprašat žičničarja, če gremo lahko dol s sedežnico, kar pa ni uspelo!) in odpeketali proti brunarici, kjer nas je čakalo kosilo in smo že krepko pojedli, ko so začeli kapljati prvi osvajalci treh vrhov! Bilo nas je toliko, da smo zasedli celo brunarico, celo otroški kotiček! Pa saj itak ni bilo nobenega otroka, bil je pa predsednik Jamarske zveze Slovenije, ki je tudi bolj mojih let in je zakuhal ob podvigu in se je potem v otroškem kotičku, kjer je bil še edino prostor, slekel do švicmajce. Da se malo ohladi. Oblečeno je imel pa najbolj seksi mrežasto črno majico, čez katere so štrlele dlake in niplni in sem celo vzel telefon in kader izbral, v katerem sta bila napis otroški kotiček in naš erotično opravljeni komandant prav lepa, a moram skesano priznati, da nisem imel poguma pritisniti.

Ker sem že zdavnaj pojedel, sem kofetkal in še čas sem imel komandanta Walterja drkati z birokratom, saj je neke papirje urejal, da je povsem znorel, tiste papirje porinil meni in ukazal, naj jaz zberem podpise reševalcev za ministrstvo. In sem že drugič v istem dnevu reševalce lovil ko splašene kure po celem prostoru. Sploh ne veste, kako so ti hudiči izmuzljivi. Kot da jih silim podpisati oporoko, v kateri meni vse zapustijo! Evo, to je bil pa skoraj največji mater akcije …

Aja, ne, največ slabe volje je povzročil plakat, ki je vabil na izbor miss Krvavca. In smo ga opazili par ur po končanem dogodku! Mi smo bili tam blizu, a nas je komandant, ki je vedel za dogodek, raje trajbal tam po nekih vrhovih brezveznih, namesto da bi se udeležili tistega vrhunskega kulturnega dogodka in poskrbeli še malo za dušno hrano, ne le za fizično kondicijo! Ti komandanti nimajo nobenega razumevanja za prioritete, vam povem …

Comments are closed.