Home > BlogXtreme > Potrjevanje statusov

Potrjevanje statusov

5. februarja 2017

Čeprav jamarski reševalci vsakič, ko se srečamo, kritizirajo, da so jamarski inštruktorji zapečkarji, ki ne hodijo več po jamah in se samo na staro slavo šlepajo ter po ritih praskajo, temu ni povsem tako. Ker ni dovolj, da so enkrat pokazali, kaj znajo in zdaj lahko do neskončnosti maltretirajo boge reševalce, temveč morajo najmanj dvakrat na leto svoje znanje osvežiti, obnoviti, prenoviti, hkrati pa to velja tudi za vodje reševalnih ekip, ki so za čin nižje na hierarhični lestvici. Permanentno izobraževanje, bi lahko rekli temu, ker stvari se spreminjajo, kakor povsod. No, saj to velja tudi za reševalce, ki se morajo usposabljati čez vse leto, a njim nič ne brani, da ko nekaj naredijo narobe, krivdo zvalijo na inštruktorje. Da so prejšnjič pa drugače učili … Ko v vsaki šoli, pravzaprav!

Torej, najprej smo polovico res lepega sončnega dopoldneva zabili v predavalnici, z zagrnjenimi žaluzijami. Ne, ne zato, ker bi se kot jamarji bali sonca, le projektor smo imeli in do nezavesti debatirali o detajlih reševanja. Prav zanima me, koliko časa bi na takšnem predavanju zdržal človek, ki se mu o jamarstvu niti sanja ne.

Ampak, moram biti pošten, nekaj sonca smo pa vseeno ujeli. Je Rehar, ki je predstavil italijanski način reševanja, ki se rahlo razlikuje od našega in francoskega, pripravil v svojem, analognem PowerPointu. Kakšen je to? Ni razlagal s pomočjo računalnika, temveč je s sabo pripeljal dve veliki deski (jap, ima nov, velik avto!) ter  dokaj veliko pločevino, na katero je prilepil velik list papirja z narisano jamo. Zakaj deski? Da je nanju naslonil pločevino, ki sama ni mogla stati pokonci. Zakaj je pa potem potreboval pločevino, zakaj načrt ni nalepil kar na deski, se boste morebiti vprašali? Ker je prav vse reševalce, ki so sodelovali na reševalni vaji, ki so jo naredili na italijanski način, naprintal (portretno) in nalepil na majhne magnetke, ki jih je potem premikal gor in dol po načrtu jame. Da smo si tam zbrani inštruktorji in vodje reševalnih ekip bolj plastično predstavljali, kako poteka reševanje na italijanski način … No, Rehar je za svojo prezentacijo potreboval svetlobo in smo se naužili nekaj sonca, težave je imel pa potem dr. Staut, ki je moral pojasniti nekaj dodatnih detajlov iz te vaje in je nesrečnež tiste magnetke z nalimanimi reševalci ves čas poskušal premikati z miško …

Potem smo žaluzije spet zagrnili, ker je besedo prevzel Erki, ki je bolj sodoben in je imel prezentacijo na računalniku. On je predstavljal detajle, ki jih bomo pri reševanju spremenili. Saj jih ni veliko, a ko besedo prevzame Erki, zna trajati. Le enkrat je predavanje drastično skrajšal, ko sem jaz kot poslušalec v prvi vrsti zaradi predhodnega celodnevnega pojanja po jamah enostavno zaspal in je znorel, da če je tako dolgočasen, da nekateri zaspijo, da bo pa kar zaključil. Takrat si je prislužil se mi zdi najbolj dolg in iskren aplavz ever, jaz sem pa tudi kar nekaj kav dobil zastonj od drugih reševalcev …

No, tokrat si nisem več drznil zaspati, ker me Erki od tedaj med predavanji opazuje kot sokol, me je verjetno vzel za lakmusov papir, posledično so pa iz gostilne trikrat klicali, če pridemo na kosilo ali na. Da so joto že trikrat morali pogreti …

Po kosilu je pa sonce kakopak izginilo, ko smo se v hangar spravili, zadeve še v praksi preveriti, pa deževati je začelo. Dr. Staut je prinesel nekaj dinamometrov, da smo merili obremenitve vrvi in opreme med različnimi manevri. Ker vrv namreč zdrži le določeno silo in smo želeli preveriti, kje smo blizu nesreči. Pri napenjanju prečnice smo recimo ugotovili, da Bizija in Maksija, ki sta jo napenjala, ne smemo provocirati. Vrv normalen reševalec napne tam nekje do 400 kg, kar je že dokaj na meji. Ko smo vsi bulili v računalnik in spremljali sile, ki so nastajale med njunim napenjanjem in sta zadevo napela že na 450 kg, smo se jima pa zlagali, da sta prišla šele do 300 kg. In sta potegnila, kakopak in vlekla, da sta šla že prek vseh varnostnih norm in sta odnehala šele, ko so sile presegle mejne sile njunih zlatih žil …

Ja, je bilo kar poučno in zabavno, le dinamometri, ki lahko merijo sile tam nekje do ene tone, so se občasno pregrevali, ko smo na manevre poslali našo najtežjo mehanizacijo, ko smo hotel izmeriti skrajne sile. Se pozna, da je zima dolga in hladna, smo si kar nekaj dodatnih oblog nabrali …

 

Comments are closed.