Kdaj se s sestro odpraviva v jamo kondicirat? V petek zvečer, ko po JV Sloveniji divja snežna nevihta, kakopak! Že ko sva se peljala če prehod prek Gorjancev in je pred nama cestar po cesti plužil sneg, mi je bilo malo sumljivo, od najboljše bistriške gostilne naprej sva pa deviški sneg orala s Fiatom! Pa se zaradi višine snežne odeje na cesti nisem preveč sekiral, deset cm Fiat šiba ko Lada Niva, bolj so me skrbele od teže snega povsem na cesto upognjene veje! Ampak Fiat je plužil, kaj je pa hotel in sva se skoraj do bivaka pripeljala. Zakurila, nekaj pojedla, malo debatirala, malo brala, sneg je pa padal. In sem bil prepričan, da bo tudi Fiat ko R5 kakšen mesec ostal gor, ko sva se v čudovito sončno jutro (no, dopoldan) prebudila, je bilo pa že jasno, da bo sneg kmalu šel. In sva se v Čaganko na kavico odpravila, kakor se za jamarje spodobi, v temno in mokro jamo uničit čudovit sončen dan. Ampak kavica je pasala, prav tako malo pretegniti mišice …
Sva si zgodaj popoldne, ko sva ven pokukala in je bil še vedno res lep sončen dan, šnicle privoščila in par kofetov, potem pa pospravila in proti domu pičila. Pa ni šlo tako zlahka, kakopak, saj nikoli ne gre. Snega je nekaj že pobralo in sem nekako vzvratno rinil na glavno gozdno cesto, gume so dobre in so grizle, ampak kamnov pa nisem videl in je škrtalo po podnu Fiata ko sto vragov! Me je seka zaskrbljeno vprašala, če to vozilcu nič ne škodi in sem ji samozavestno odgovoril, da ne, da to je zajebano jamarsko vozilo, a ko sem končno na glavno gozdno cesto prikrpal, je krepko zasmrdelo po bencinu. Sem mislil, da sem kaj sklopko kuril ali kaj, kaj pa jaz vem, kako sklopka smrdi, a ko je tudi še med vožnjo naprej kar smrdelo in smrdelo, sem le ustavil in pokukal pod avto. Sem bil prepričan, da videti itak ne bom imel kaj, saj je s podna kapljal stopljen sneg, a ko sem se premaknil na desno stran, brizgajočega goriva iz pretrgane cevke seveda nisem mogel spregledati! Seka je vpila iz notranjosti, naj vsaj čik iz ust stran vržem, pa ga nisem, sem raje nemudoma sedel v vozilce in plin pohodil. Sem imel načrt vsaj do najboljše bistriške gostilne se pripeljati, preden vse gorivo iz rezervoarja ven steče in da bi mi uspelo, sem moral krepko pritisniti na plin. Sem divjal, ko da za mano stoji kdo s prižgano vžigalico v roki, da naredi ognjeni rep! Sestra je ročico nad vrati tako krepko stiskala, da je voda ven pritekla, jaz sem pa tiščal plin ko neumen, saj se je kazalec za gorivo prav vidno premikal proti praznemu. Je bilo kar hektično, tiščati vozilce ko bika po zasneženi ovinkasti gozdni cesti, priznam, a nama je na koncu uspelo. Prav pri krajevni tabli Bistrica je začel pokašljevati ko astmatik, ko mu zmanjka zraka in ko sem parkiral, sem pred najboljšo bistriško gostilno v tla zlil le še par deci bencina.
Potem sva si na toplem privoščila kavico ali dve, potem je pa že Grdin pridivjal in smo samo stvari preložili v njegovega bolida in pičili proti domu. Fiat je pa parkiran nekje skorajda v divjini, ampak čisto v divjini pa na srečo ne in bo lepo počakal na reševalno akcijo. Zdaj pa ne vem, ali naj me boli, ker sem skoraj polno tankal in je šlo toliko bencina v nič (no, ne v nič, naravo mi je uspelo konkretno zasvinjati!) ali naj bom vesel, da sem polno tankal, da sem vsaj do Bistrice se pripeljal?! Se še odločam …
