Kofe na 300 m

Aleš je iz Domžal pripeljal 11 jamarjev in jamark, ki so se zaželeli umazati v Čaganki. Vsoboto ob devetih dopoldne smo v najboljši bistriški gostilni spili kofete, potem smo pa kar takojci proti jami odpeketali, ker se je napravljal tako lep sončen dan, da smo ga želeli čim prej uničiti v jami. Šest se jih je odločilo, da bi radi pokukali vsaj do 300 m globine, da vidijo (in občutijo), kako Čaganka stisne in ti so odšli z mano, Aleš je pa s Katarino in Jasno odšel v Južni rov (ker Katarina v Čaganki še edino tam ni bila), pridružil pa se jim je še Borut s hčerko Vito, ki ima 13 let! Za njenimi leti sem postavil klicaj, upam da ste opazili!

Ko se tako številna četica spravi v jamo, gre počasi, pa če si še tako želiš, da bi šlo hitreje. Smo v bivak v Severnem rovu na 200 m globine prišli šele po dveh dobrih urah in čeprav so bili moji soplezalci navdušeni tako nad jamo kakor nad tempom, sem sam na hitro malce čez palec računal, koliko še bomo potrebovali za dodatnih 100 m globine, ko jama postane bolj zahtevna in se mi čisto zares ni ljubilo naprej. Sem nadaljevanje narisal z najbolj črnimi barvicami, kar sem jih lahko in jim za alternativo raje ponudil par kofetov kar tam v bivaku, a so se hudiči jamarski kljub široko razprtim očem odločili za črno nadaljevanje! Sem zavdihnil, kaj sem pa hotel in četico pognal proti Game overju, kjer zadeve postanejo športno zanimive in kjer nas je tudi že dobro opralo. A niso niti zastokali! Ko smo se zapodili v meander, kjer se začne oprema hudičevo zatikati in švic krepko špricne izpod čelad, sem še malo upal, da jih bo minilo, ker da naprej da bo še dosti huje, a se niso dali. Da bi šli vsaj na 300, da vidijo, kakšno je dol. In smo šli. Počasi in previdno, eden za drugim, vmes sem jim pa še malo razlagal, koliko časa se je kje Čaganka upirala, preden je spustila naprej. Smo povsem premočeni in blatni končno prišli na 300 m, v majhno dvoranico, kjer smo utrujeni za trenutek posedli in sem že želel oznaniti, da smo cilj dosegli, z mislimi že pri srkanju Petrolovega kofeta, ki sem ga imel s sabo, ko sem se spomnil, da si jamarji vse delimo. Jaz sem imel pa samo en kofe s sabo! In je tu dilema. Aleksander Veliki je, ko so mu v puščavi prinesli kozarec vode, to zlil v pesek z besedami, da za vse je premalo, za enega je pa preveč, ampak jaz pač nisem Alekdander Veliki. Zame en Petrolov kofe ni preveč, je pa res, da za vse bi ga bilo pa premalo. In sem potem kljub temu, da sem počutil kot Šini Mali, zbrane sotrudnike, mokre, blatne, zbite in utrujene, ki so molče sedeli ob meni in počivali, vprašal, kdo si zares želi na 300 m. So kakopak vsi takojci dvignili roke. In sem mirno pokazal v luknjico, ki je vodila v brezno, kakšnih 30 metrov globoko, da se morajo samo še tjale spustiti in bodo dosegli cilj. V brezno se je sicer zlival pravi slap, a so se drug za drugim zrinili na štrik in dol, jaz sem pa medtem muziko na telefonu prižgal, si enega prižgal in kofe iz bidona potegnil. A sem bil za hip prehiter, kar sem takoj obžaloval, saj Janez še ni izginil v brezno in je tako milo tist kofe pogledal, da sem mu privoščil en požirek, preden se je pridružil ostalim. Potem sem pa, končno sam, na globini 300 m ob spremljavi nekega starega rokenrola, ki je zadonel iz telefona, kofe v miru in z guštom požrl. Ni ga bilo preveč, povsem brez sramu priznam!

Med vsemi, ki so šli na 300 m in potem nežele dosegli  globino 330 m, je bil še najbolj navdušen Silvo. Da to je čudovito, da tako globoko je bil nazadnje leta 86. To pomeni leta 86 v prejšnjem stoletju, da ne bo pomote! In da ne bo pomote, kakšnega starčka sem dol peljal, človek je mlajši od mene! Je bil ves navdušen, še posebej pa nad tem, da ožine sploh niso tako grozne, ker so na srečo blatne in kar zdrkneš skoznje! Sem njegovo navdušenje skazil, da dol gre z gravitacijo vedno lažje, da gor bo pa zato toliko bolj zahtevno, a niti on niti kdo drug ni niti trznil z očesom. Sem četico pognal proti površju in, evo, priznam, grozen človek sem, prav z užitkom pričakoval prve kletvice in stoke, a mi packi tega veselja enostavno niso privoščili. So se rinili skozi meandre in plezali v blatne vertikalne ožine, kjer noge zaradi blata niti enega dobrega oprimka niso našle, a nihče ni niti zastokal. Le Damijan je nekje od zgoraj navdušen vpil, da tale Čaganka je pa res en pravi rock’n’roll!

Mene je že pa v prvi vertikali udarila moja kofetarska škrtost in nesramnost. Sem se hotel z vrvi potegniti v ožino, ko je nekaj pri opremi počilo. Me je za hip kar krepko stisnilo, nič ne tajim in s strahom sem najprej pogledal ročni žimar. Je bil varno pripet na vrvi. Sem pogledal še prsni žimar. Ki je bil prav tako okej. Sem potem pogledal še popkovino, ki je tudi bila, kako mora biti, zato sem se potegnil naprej, v naslednjem hipu pa že zgrmel kakšen meter niže! Se mi je strgal trak na zgornjem pasu, ki drži prsni žimar. In je bilo potem plezanje iz ozkih delov Čaganke tudi zame pravi rock’n’roll!

V bivaku v Severnem rovu sem zakurbljal gorilnik in vodo zavrel ter potem kofete rinil v hvaležne roke, kakor so prihajale in kakor so se stegovale. In le iz navade sem vsakega vprašal, ali bo kavo ali čaj in ko sta Anže in Silvo izrazilo željo po čaju, sta dobila cedevito v vreli vodi. Sploh nisem vedel, da spodaj v bivaku nimamo čaja, ga nikoli nisem pogrešal, če sem iskren. Ampak, okej, tudi vrela cedevita je obema teknila in pogrela telesno sredico …

Potem smo se odpravili v Akustično dvarano, kjer smo pa Katarino in Aleša ujeli, ki sta prišla iz Južnega rova. Aleš je bingljal na prvem pritrdišču in zahteval, naj spodaj vrv odvežem, ker da mora vozel narediti, saj je Katarina strgala plašč vrvi. Se je Katarina malo višje gor takoj opravičila, pa sem ji zagotovil, naj se nikar ne sekira, da bo že njen izbranec Matjaž to oddelal s kakšno akcijo pri nas. Ali dvema. No, morda petimi …

Sta povedala, da do konca Južnega rova nista šla, ker v tretji dvorani nista našla prehoda v nadaljevanje, da sta se pa čez najožji del prebila tudi Borut in Vita. Se je sicer oče hotel obrniti že pred prvo ožino, torej v Gorenjskem nadaljevanju (naprej je pa še krepko bolj ozko!), a ker je hčerka že šla čez, si je rekel, da za noben denar ne bo ostal za njo, ker bi jo potem moral doma poslušati do nezavesti. Vita je pa potem zunaj povedala, da je povsem res, kakor sem napovedal, da je očetu spod čelade kar voda tekla!

Ker se je za ven spet kolona zbrala, je plezanje trajalo dlje ko ponavadi in smo na topel zrak pokukali že v temi. Da ni bilo kakšnih posebnih obžalovanj zaradi zamujenega sončnega dneva pa to … Pa ko so ven prišli, so vsi zbrali še toliko moči, da so se za fotografijo bledo nasmehnili, je pa res, da si vesel, ko prideš iz Čaganke. Ker si prišel ven …

V bivaku nas je pa Jasna pričakala s prebrancem in klobaso. Je oboje kuhala ločeno, ker je Nina vegetarijanka in ni jedla klobase, Jaka je pa mesojedec in je jedel samo klobaso, pasulja pa ne. Silvo, ki je zadnji iz jame prišel, si ja pa tudi zaželel pasulj brez klobase, ampak je Jasna oboje že zmešala in ji je bilo ful nerodno. Dokler jaz Silvu nisem pojasnil, da je cena enaka za pasulj s klobaso ali brez in ga je potem kar s klobaso pojedel …

Potem smo pa seveda še kofetkali globoko v noč in delili vtise o jami, dokler ni parkrat krepko zagrmelo in začelo deževati, da so vsi razen naju z Jasno pohiteli v avtomobile in domov. Midva s sestro sva pa vse pospravila in je bila že nedelja in sva potem kar gor v bivaku prespala. Sem si pred spanjem še en kofe privoščil in ob tistem me pa nič vest ni pekla …