Ko je zadnjič Fiat crknil pri Čaganki in sem ga bil prisiljen pustiti pri najboljši bistriški gostilni, se mi tudi sanjalo ni, koliko težav lahko to povzroči. No, saj Fiat ni crknil, je vajen vsega hudega, pravcato jamarsko vozilce je že postal, le cevko za gorivo sem odtrgal. In ko je bil tako prisilno parkiran tam pred gostilno noč in dan, so začeli ljudje dvigati obrvi. Saj veste, gostilničarka samska, lepa, mlada, mična, kaj ma to tam nek star jamar za prenočevat pri njej?! Pa ker me večinoma že poznajo in vedo, da dopoldne rad spim, niso preverjali samo zjutraj, kdaj se bom na kofe primajal iz zgornjih prostorov, so še popoldne prišli preveriti … Pa celo par nevoščljivih je bilo, da kaj sem se tako tam zakampiral, da naj tisto vozilce kakšen kilometer do te ali one vdove porinem, saj je navzdol!
Kakor koli, preveč obveznosti in opravkov je bilo, da bi lahko vozilce prej rešil, danes je pa Klemi prej iz službe pripeketal in sva se odpravila na reševalno akcijo. Pa še dobro, da sva se prej pri dr. Stibrotu zaustavila, da nama je dal potrebne materiale in še bolj potrebne nasvete, saj sem imel s sabo le silver tejp, Saj veste tisto možakarsko, če je polomljeno ali pušča, silver tejp, če se ne obrača ili škriplje, pa wd 40!
Dobra stran mladega prijatelja je ta, da vsako takšno stvar še vedno kot izziv sprejme. Me ni le zapeljal do Fiata, še popraviti je želel, ampak ker je bil takmašno napravljen, ni hotel leči pod avto. Ampak jaz sem star in izkušen, vem kako se kolesje v glavah premika in sem iz avta šotorsko krilo potegnil! Potem sem pa samo še roke v žep porinil in občudoval prijatelja pri delu!
No, ne, evo, malo sem tudi delal. Klemi ni povsem zaupal Fiatovi dvigalki in je zahteval, da pod avto za vsak slučaj podstaviva les. Ki sem ga moral iti iskat v Lenkino drvarnico. In sem moral narediti par korakov po travniku, kjer so se pasle Lenkine bele volnene bejbe, ki so seveda takoj pritekle pogledat, kaj dogaja. Kar nenadoma jih je bilo milijon okoli mene. Se to še nikoli ni zgodilo in sem se kar raznežil, še pobožati sem hotel eno, ki je najbližje prišla.
Kar je seveda pri prijatelju vzbudilo določene sume. Da kam sem se hodil past, ko sem imel Fiata tam parkiranega …
Kakor koli, sva porihtala, natočila gorivo in za preizkus do bivaka zapeljala, kjer sem zadnjič itak par stvari pozabil, ki jih bom potreboval za jutrišnjo reševalno vajo. Fiat je preizkus opravil, cevka drži, gorivo nikjer več ne izteka, vse je, kakor mora biti. Do naslednjič, seveda. Ko se bo pokvaril pri kakšni drugi hiši …
