Home > BlogXtreme > Vaja z eksperimentom

Vaja z eksperimentom

26. marca 2017

Ko sem sedel v kombi in po nekaj minutah Tanjo, ki je že vsa budna in aktivna šofirala, vprašal, zakaj je luna tako rdeča danes, je takojci ugotovila, da sem spanec  verjetno štel bolj v minutah kakor urah. Ker vsak bumbar menda sončni vzhod pozna. Pa še ko sem prostodušno priznal, da sem raztrgane kavbojke oblekel samo zato, ker zjutraj sploh nisem vedel, kaj natikam nase in na rdeče reševalske hlače niti pomislil nisem, me je tam do Ljubljane pustila kar na miru.

Do Lipice in starega kamnoloma smo se pripeljali na minuto natančno, a če bi bil že povsem buden in bi zavili šele naslednji odcep, bi morda lahko prišli celo nekaj minut prezgodaj! V obrambo ekipe v našem kombiju moram pa seveda poudariti, da sta nam na napačno pot sledili še dve reševalski vozili, torej nismo bili edini zaspanci!

Danes sem bil vodja vaje JRS v steni jaz. Kaj to pomeni? Da te nekaj več kot 50 ljudi že navsezgodaj z rokami v žepih zdolgočaseno opazuje, kaj jim boš dal delati, naš komandant je pa zadovoljen in nasmejan in sproščen, ker enkrat za spremembo ne jahamo vsi njega. In to je čisto prevelika odgovornost zame za tako rano uro, vam povem! Saj sem imel načrt, to že, a so me vsi prepričevali, da se bo sfižil. Pa sem kljub temu vztrajal pri njem. Vodje reševalnih ekip sem poslal v blago senčko pod drevo, kjer so imeli kar nekaj tem za predebatirati, inštruktorje še malo bolj stran v ne tako blago senčko, saj so tudi imeli kar nekaj kosti za obglodati, reševalcem sem pa naročil, naj si sami delo najdejo, dokler inštruktorji ne pridejo. Da itak vedo, kaj imamo za potrenirati in da nismo otroci, ki jim je potrebno s prstom vse pokazati.

Potem sem sedel med inštruktorje in smo imeli konstruktivno debato, le tu in tam je pripomba padla, da so reševalci v leru, kar da ni dobro. In res se je zgodilo, kakor so stari mački predvidevali. Nekaj še ne dovolj izkušenih reševalcev se je res dela lotilo in so smeri opremljali, tisti izkušenejši, ki vedo, kako se stvarem streže, so si pa mehko travo poiskali in legli! Saj veste, med reševanjem v jami se zelo veliko časa čaka in reševalci morajo znati hraniti energijo …

Ko smo končno prišli vsi skupaj, so lepo spočiti prvi skočili pokonci in najbolj glasno zahtevali, da se jim da kaj za delati! In kot se za vajo z eksperimentom spodobi, smo jim dali na voljo inštruktorje in material za manevre, kaj bodo počeli, naj bi se pa sami odločili. Predvideval sem, da bodo želeli trenirati tisto, kar so najmanj znali. Saj neka logika je v tem, a lahko bi že iz lastnih izkušenj vedel, saj sem bil v njihovi koži še ne tako daleč nazaj, da logika pri nas vedno ne zmaga. In se je večina seveda lotila napenjanje žičnice. Zahteven manever, kjer eden dela, deset jih pa opazuje, kako se vrv počasi napenja …

Ampak, na srečo potem premaga dolgčas, pa razum tudi počasi prevlada in so se vsi razkropili po različnih deloviščih, da jih je bilo prav lepo gledati. Dobro, najbolj je verjetno pomagalo sonce, ki je zgoraj peklo, ko da je poletje, stena je bila pa še v senci, pa so se hodili hladit, kaj pa vem. Ampak tako jim pa absolutno ni bilo dolgčas, da bi kdo šel na manever tovariške pomoči k dr. Stavtu in Erkiju! Čeprav je tovariška pomoč najbolj osnoven manever, ko moraš poškodovanega jamarja spraviti z vrvi, da mu potem sploh lahko pomagaš! Ja, saj to itak vsi znamo, že jamarji se tega učijo za izpit, ampak ker smo reševalci in znamo tudi malo zakomplicirati (še posebej dr. Staut in Erki v kvartetu!), so tudi najmanj izkušeni reševalci že toliko izkušeni, da vedo, čemu se morajo pa čisto zares z vsemi štirimi izogibati. Še celo dr. Staut in Erki sta najprej malo na skrivaj potrenirala in ponovila, preden sta mi prišla potožit, da njiju pa nihče ne mara.

Sta potem naredila demonstracijski prikaz nekaj načinov in smo se počasi znebili strahu, tako da je tudi njuno delovišče oživelo in sta lahko tudi onadva zašvicala.

Potem smo skakali gor in dol in levo in desno in vadili, ko se je sonce začelo počasi spuščati, je pa komandant Walter na kosilo poklical. Na pasulj s klobaso. Ker če nisi vodja vaje, jih imaš pa čas vsaj nafutrati. In seveda ni pozabil poudariti, da je on skuhal, da torej proti koncu ne bo nihče v pasulj vode dotakal, da bo dovolj za vse, kakor da se je to meni že stokrat zgodilo! Dvakrat ali trikrat sem se uštel, da so zadnji malo bolj vodeno jedli, pa mi še zdaj vsi pod nos mečejo ob vsaki priložnosti …

Po kosilu je prišel na račun pa še Marko Z. ki je imel pomembno predavanje o bazi, štabu, komunikaciji, zvezah …, pa so reševalci rade volje kar brez prisile posedli okoli njega. Se je videlo, da potrebujejo nekaj minut za mirno prebavo!

Sonce je še vedno peklo, ko smo se spet spravili pod steno, saj nam je kvartet dr. Staut in Erki pripravil še poslastico – tovariška pomoč z rezanjem vrvi! Namreč, za poškodovanega jamarja, ki obvisi na vrvi, je vsakršno reševanje travmatično, še najmanj pa prav način z rezanjem vrvi. Ki ga reševalci ne treniramo prav pogosto iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je rezanje vrvi, na kateri visiš, nekaj podobnega kakor žaganje veje, na kateri sediš in če ne veš, kaj počneš, greš dol! Drugi razlog je pa seveda naš gospodar Mur. Ko sem priskakljal do njega in mu povedal, da potrebujemo štrik za rezanje, je 50 m naokoli vse otrpnilo! Sem najprej mislil, da me bo po ušesih, ampak je potem na srečo od nekod izvlekel staro vrv. No, on je rekel, da mi da staro vrv, ampak tisto, kar sem dobil, je bila še bolj stara vrv. Ker staro vrv dobimo za vaje, ker itak vse zdrsamo in uničimo in …

Smo se potem rezali ko za stavo (dr. Staut in Erki sta tudi ta manever najprej na skrivaj sprobala in ponovila!), da je pokalo ko na fronti, na koncu se je dala dol celo Zdenka. Ker jo je dol dajal Tičar, ki ga lahko deloma še štejemo med mlade možake, ko sem ponudil, da jo skinem jaz, ni hotela niti slišati …

Kakor se rado zgodi, da gajžlja na koncu poči, se je pa tudi naš komandant zbudil, ko je sonce že skoraj zahajalo in nam za finale naložil manever, za katerega še nihče ni slišal. So me celo nekateri inštruktorji prepričevali, da se me je komandant že za 1. april privoščil, ko sem jih ko kure lovil po delovišču. A je bil resen in smo na koncu pa res zašvicali, še najbolj pa dr. Staut, ki je bil v nosilih in se je parkrat preventivno kar pokrižal, preden smo ga izvlekli ven … Pa to je človek, ki se je na vajo jamarske reševalne službe iz Kopra v Lipico pripeljal s kolesom 30 km daleč in se torej ne ustraši kar tako!

Kakor koli, kljub bolj počasnemu začetku je vaja potem stekla in smo se nagarali, kot že dolgo ne, zmagovalka je pa itak Katja, ki zaradi bolezni ni skakala po štrikih, se je poškodovala kar na tleh. Fotografijo modre noge in menda še bolj modre leve ritnice pa ni hotela poslati … Maksijeve fotke v roza jaknici z vijoličastim štrikcem okoli vratu namesto kravate tudi nimam, je človek izkušen in je bežal od mene, Remškarjevo v steni, kako na manevru po priročniku brska za pravilno rešitvijo pa ne smem objaviti.

Comments are closed.