Ženski dan

Najprej sem ne prezgodaj dopoldne v mestu kofetkal z Lenko. Jap, občasno se mora tudi ona spustiti v veliko mesto, v civilizacijo in ko je že v mestu, je edino prav, da me na kofe povabi. A že ko sem hodil proti kafiču, kjer sva bila dogovorjena, me je zaustavila prijateljica Mirjam, ki je že kar nekaj časa nisem videl. Se je kar razveselila srečanja in takojci kofe predlagala, a sem ga moral skenslati in obljubil, da jo kmalu pokličem, saj me je nedaleč stran Lenka že sumnjičavo opazovala. Če bom popustil. In ko sem prisedel, me je pohvalila, ker nisem, čeprav je bila tista prijateljica mlajša od nje. V to sicer nisem najbolj prepričan, sem pa skoraj prepričan, da je ona kot lastnica najboljše bistriške gostilne premožnejša in izbira torej ni bila pretežka …

Po nekaj kofetkih sva se poslovila in ko sem še v trgovino skočil, me je pa tretja zaustavila. Z imenom in priimkom. Glasno. Da me že sto let ni videla. Sem ko en pepe stal sredi trgovine in razmišljal, kam bi jo dal, potem mi je pa kapnilo. Psihologinja na osnovni šoli. In je bil tudi misterij, zakaj se toliko časa nisva videla, v hipu rešen! Ker je moj srednji zlati sin, zaradi katerega sem jo pred leti imel v hitrem imeniku, že nekaj časa v srednji šoli. In po pogostih srečanih ni več potrebe. Moj zlati najmlajši sin, ki je še v tisti osnovni šoli, pa ni problematičen. Verjetno se bom posledično čez nekaj let spoprijateljil s psihologinjo s kakšne srednje šole …

Pri hoji proti parkiranemu avtu me je pa prav tako glasno kot tretja zaustavila četrta. Mojih let. Če sem to res jaz. Sem priznal, da sem, kam bi pa žensko dal, se mi je pa še manj sanjalo. Mi je malo pomagala, pa ni kaj dosti pomagalo, le zadrega je večja postajala, ki se je malce zmanjšala, ko je povedala, da me je nazadnje videla, ko sem imel še dolge lase! Hm … No, saj sva potem nekako prišla do točke, ko je omenila, da sva bila v gimnaziji sošolca, a čisto zares se mi ni zjasnilo in sem ponujeni kofe spet odklonil, češ da se mi mudi, ker se mi čisto zares ni ljubilo sprehajati po poti spominov. Sem se pa potem že med vožnjo domov spomnil, da sva bila nekaj časa celo par in da je bila ona prva punca, ki me je na večerjo povabila, ko je bila sama doma. Zakaj sem si to zapomnil?! Ker sem malo zamudil, ona je pa za večerjo v fritezi pripravila ocvrt krompir. Ki bi bil verjetno tudi hladen še kar okusen, saj človek v letih, ko raste, ni preveč izbirčen, ampak ona se je bala, da mrzel krompir ne bo dober ali kaj in ga je kar v vročem olju pustila, dokler nisem prišel! In se mi je tista gnusoba, ki sem jo seveda moral pojesti, do danes vtisnila v spomin. Kako je olje špricalo iz mehkega krompirja, ko sem ga pregriznil … Pojedel sem pa ga, kakopak, in verjetno sem se tudi zlagal, da je dober, ker seveda k njej nisem prišel samo na večerjo in če bi kritiziral njene kuharske sposobnosti, domov potem zagotovo ne bi šel samo z dolgim nosom!

No, ko sem se to spomnil, mi je bilo pa potem kar malo žal, da nisem šel z njo na kavo, bi jo zagotovo vprašal, če so se njene kuharske sposobnosti kaj izboljšale …

Po kosilu sem imel še sestanek z mnogo mlajšo žensko, ki ima mnogo manj let kot ima recimo številko noge številko modrca pa večjo od številke, ki jo pokaže tehtnica, ko stopi nanjo, in mi je bilo všeč, ko je nekaj znancev v gostilni nevoščljivo kukalo proti meni in se verjetno spraševalo, kako za vraga sem uspel bogico prepričati, da se v javnosti prikaže z mano, pozno popoldne sem imel pa še srečanje z meni najljubšima ženskama. Sva z Lio namreč Moniko na daljši sprehod odpeljala …