Črne klobase

Dejan je včeraj poklical, da bi šel svoje novo koleno sprobat, če gremo v Cinka. Pa ker za jamo sem vedno, čeprav je to Cink, ki smo ga splezali že milijonkrat, smo se danes okoli šestih popoldne dobili pri Bučarju na kofetu. Dejan, Jasna, Grdin, Pero in jaz. Vsi olimpijski do boga. Še preden smo dobili kavice, se je uscalo ko za stavo in Grdin je spet takojci ven privlekel telefonček in nas začel vse prepričevati, da v takšnem nima smisla rinit v stometrsko brezno, v katerega bo direktno zlivalo. Še radarsko sliko je poiskal in nam animacijo kazal, da najbolj rdeče bo ravno nad Cinkom. Sem se mu suvereno zlagal, da se iz radarske slike zelo dobro vidi, da bodo plohe področje, kjer je brezno, falile najmanj za pol kilometra in si je potem malo na skrivaj zadevo ogledoval, potem smo se pa v Kočevski rog odpeljali.

In gor res ni nič padalo, zato nam ni preostalo drugega, kakor v opremo se spraviti.

Opremljal sem jaz in ko je od zgoraj enkrat Dejko zavpil, da on bo še malo zunaj počakal, da me ne bo čakal na štriku, sem bil kar malo užaljen. Da naj gre kar takoj za mano, da ne bo rabil nič čakati, da hitro opremljam. Je šel res za mano in res ni rabil nikjer čakati, ker sem hitreje opremljal, kakor se je on po vrvi spuščal! Nad njim je pa Pero vpil, da kaj sem bil pameten in rekel, da se ne bo čakalo, da on pa ves čas nekaj čaka. Sem vpil nazaj, da zaradi mene ne čaka, da jaz sem že krepko nižje, a se zaradi razdalje nisva najbolj razumela, sem pa potem enkrat nehal vpiti in raje opremljal smer, da me res ne bi ujela.

Sem na dnu prve stopnje, okoli 107 m pod zemeljskim površjem, enega prižgal, preden se je Dejan spustil do mene in moram priznati, da sem bil kar malo šokiran. Je rekel, da zunaj ful dežuje in res je bil pod čelado popolnoma premočen, ampak sem si potem ogledal še njegov kombinezon, ki je bil suh in takojci ugotovil, da je le Bučarjevo malo pivo skozi njegov obraz ven prišlo pogledat, kaj dogaja.

Ko je kmalu za njim prisopihal še Pero, sem se kar takojci vpel v vrv in špricnil proti površju, da se morebiti ne bi premislil, ker se je zgoraj javil, da bo on razopremljal. Na začetku, ko je še bilo nekaj moči, sem kar dobro šibal, proti vrhu se je pa peč razgrela in sem posledično bolj počasi crkoval ven. 18 minut sem potreboval. Se vidi, da nisem več 50 let star!

Ogenj je veselo gorel, saj sta se Grdin in Jasna zaradi poškodovanih ram spustila le par pritrdišč, vmes se nam je pridružil še predsednik Zdravko, da je na ogenj nalagal. Nismo imeli nič proti, saj itak mesa ne je, kruha smo imeli pa dovolj!

Sem nad žerjavico vrgel klobase, ki jih že sto let nismo pekli, saj smo se jih ravno pri Cinku preobjedli, a ker sem potem moral Grdinu pozirati, ki je fotografiral brez bliskavice in se nisem smel premikati, sem jih zapalil. Itak!

Ampak če z nožem postrgaš tisti ogljik in malce več gorčice na kruh namažeš, so vseeno odlične. Kaj odlične, dobre!

Tako Dejan kot Pero sta ven vsa premočena pokukala ravno pravi čas, potem pa še radlerček in malce debate in je šla noč ko v starih časih počasi v maloro …

Fotke je pa Grdin napravil, kakopak, tokrat s telefonom!