Drekpumparji

Soboto in nedeljo smo si novomeški jamarji rezervirali za najljubše opravilo – čiščenje jame. Prav ko sem si opremo oprtal na rame in je kuzlica veselo skakljala po stopnicah ob meni, misleč, da gre tudi ona na izlet, se je pa telefon oglasil. No, saj to ne bi bilo nič takšnega, telefon se mi večkrat oglasi, a ko se oglasi z mešanico različnih policijskih in gasilskih siren, to ne pomeni nič dobrega. Ko so se torej na ves glas oglasile sirene in je v naslednji sekundi še kuzlica začela zavijati, sem se usral, nič ne tajim in nekaj sekund sploh nisem vedel, kaj se dogaja. Potem sem pogledal sporočilo in si oddahnil – komandant Jamarske reševalne službe je samo nekaj testiral in je že takoj na začetku sporočila napisal, da naj ne paničarim, da testira. A dokler ne prebereš, se sekiraš, ne?!

Kakor koli, sem se odpeljal proti Kočevju še skorajda sredi noči in čeprav se zelo zelo poredko zgodi, smo bili Jasna, Tico in jaz tam prvi. In smo skočili še v ne preveč oddaljeno gostilno na kofe. So jo ravno odprli in kofeavtomat še ni bil zalavfan in smo tako zanič brozgo dobili, da je po ne vem kako dolgem času nisem mogel spiti! Posledično sem se torej v jamo Mullerloch spustil brez jutranjega kofeta. Direkt v akcijo, torej kopanje po dreku. Jama, ki se nahaja povsem ob cesti in človek niti zaustaviti ne rabi, da vanjo vrže odpadke, je bila do vrha napolnjena z raznorazno kramo. Smo tavelike, kosovne odpadke že lani ven potegnili, tokrat smo se morali dela lotiti pa z motikami in krampačicami. In vsakič, ko sem udaril po kupu starih že kompostiranih odpadkov, polnih plastike in že skoraj predelanega železa, je zasmrdelo do neba! Prav smilil sem se samemu sebi, ko sem miljonkrat skoraj bruhnil v usta, dokler nisem ugotovil, da se Tico ob vsakem mojem takšnem safru zahihita ko stara devica. Sem potem zamenjal kompanjona, s katerim sem kopal in kar nenadoma ni bilo več metana med starimi odpadki …

Kakšni dve uri smo na polno delali ko mravljice, z nesnago polnili velike vreče, ki jih je dvigalo dvignilo iz jame, da so jih pretresli v zabojnike, potem je pa prišlo obvestilo, da zunaj je kava skuhana. Motike so nam padle iz rok ko da kače držimo in v hipu smo bili vsi v kibli dvigala. S katero nas je strojnik dvignil iz jame ko rudarje, predsednik kluba je pa norel, da se to ne počne, da to je nevarno in neodgovorno. Da je pa ves čas stal na robu jame na majavih kamnih in kukal v globino, da je videl, kdo zabušava, od varovanja je imel pa samo eno roko okoli majhnega krmežljavega drevesca, je pa pozabil …

Zunaj se je ravno dobro sonce pokazalo in smo polegli po gozdu s kavicami in bi kar tako ležali, če ne bi imeli tako hudega predsednika, ki nas je na delo spet nateral. Smo šli dol spet z dvigalom, čeprav je predsednik negodoval, a čez drugi vhod je bilo tako ozko, da se nobenemu čisto zares ni ljubilo matrati …

Vmes enkrat sta pa celo Grdin in Bukovec prišla, oba Tomaža. In oba vsak s svojim fotoaparatom in si moral prav paziti, da si vedno za kakšno orodje držal, ker sta ves čas škljocala! Pa Grdin se mi je prav smilil, je hotel priti že zjutraj kakor vsi ostali, pa je dan prej šel na neko fotografsko razstavo, kje so si ga malce tudi popili, domov grede so ga pa prijazni strički v modrem povabili v njihov hotel, da je lahko na mirnem prespal in so ga ven spustili šele po dvanajstih urah. Najprej sem bil na njega prav jezen, da kaj se gre, kaj ni mene poklical, bi ga zagotovo prišel iskat, potem sem pa že okrog vseh drekpumparjev začel hoditi, če ne bi morda za stroške policijskega hotela skupaj zbrali, da ne bi prijatelj vse sam nosil. Dokler se me nekdo od garačev ni usmilil in pojasnil, da smo pač prvega aprila, da pa tudi drugače ni vse zlato, kar zapusti usta našega dragega fotografa!

Ven so nas spet spustili šele okoli pol treh, da smo kosilo pojedli, ki ga je kar tam v gozdu Jasna skuhala, nazaj naterati nas je pa predsednik še težje potem uspel, ko smo polnih trebuhov ležali okoli kotla in kar nismo hoteli slišati njegovih prigovarjanj …

Dan smo zaključili šele po sedmi zvečer, ko je sonce že zahajalo. 24 jamarjem je v 12 urah s pomočjo strojnika iz jame uspelo dvigniti okoli 60 kubičnih metrov odpadkov! Se je že krepko poznalo, da smo pridno delali, a ker je bilo smeti še kar nekaj, smo se v jamo spet spravili v nedeljo, ob prav tako nekrščanski uri. Smo se pa naučili lekcije in smo kofe spili, preden smo se spustili na tlako! Smo bili spet pridni in smo očistili še preostalih 20 kubičnih metrov svinjarije. Končali smo že okoli dvanajstih in so nas poklicali h kosilu a se ven nismo odpravili kakor rudarji, torej z dvigalom, temveč ko jamarji, čez ožine in po blatu. Zakaj? Ker smo med odpadki našli tudi dve stari bombi in je predsednik o tem obvestil policijo, ki je seveda prišla do jame in smo se potem morali obnašati ko profesionalci. Moram pa priznati, da me je kar stisnilo, ko sem pokukal ven in se splazil direktno pod noge policista. Sem hotel kar avtomatično dvigniti roke in vse priznati …

No, pa tudi če ne bi bilo policistov, se z dvigalom verjetno ne bi več ven vozili, ker sta bila med nami tudi Mihec in njegova Tanja in ko smo se tam v tistem dvigalu stiskali ko sardine in rinili v njegovo drago, je prav grdo gledal. Pa če še veste, da človek trenira kung fu, je prav vseeno, da ima samo 33 kg …

Smo pojedli kosilo in si potem lahko že tudi pivo ali radler privoščili in se nam sploh ni več domov mudilo. Je dober občutek, to moram pa tudi priznati, ko veš, da smo naredili prostor, kamor bodo ljudje spet lahko kaj vrgli …

Fotke so tokrat za spremembo vrhunske, sta jih prispevala oba Tomaža, Bukovec in Grdin!