V sklopu 22. Slovenskih dnevov knjige smo danes Nataša, Seku, Maja in jaz nastopili v lokalu Pritličje v Ljubljani. Brali smo bolj ali manj sami sebi, ampak, jebajga, tako to je. Smo se vseeno zabavali!
Kasneje sem pa izkoristil priložnost, ko sem bil ravno blizu in Marka P. povabil na kavo. Načeloma jo pijeva v tistem kafiču, kjer je dražja od zlata (pa itak mora biti, če jo vlečejo opicam iz riti), kar si seveda lahko privoščiva, saj se ne srečujeva tako zelo pogosto. A danes sva se tistemu lokalčku izognila, ker še nimajo poletne terase, kar je glede na skorajda zimske temperature kar logično. Sva sedla v kafič nasproti SAZUja, a še nisva vseh tem obdelala, ko se je pred kafičem kar naenkrat zbralo milijon ljudi. Sem najprej za hip pomislil, da so to zamudniki, ki niso uspeli priti na moje branje, a ko sem zagledal še dva policista, ki sta zadevo spremljala, sem si vse skupaj malce bolj pozorno ogledal. In opazil transparente, ki jih je nosila večina. Hm, nekakšen protest. Milijon protestnikov, pa le dva policista?! Potem sem se spomnil, da sem bral nekaj o protestu znanstvenikov in sem si protestnike bolj podrobno ogledal in je bilo takoj jasno, da so znanstveniki. Taki bolj krmežljavi so bili večinoma, z zakrnelimi mišicami, ker verjetno bolj možgane trenirajo. Zato tudi le dva policista, sem pomislil. Potem me je pa gromozanska želja zagrabila, da bi vstal in jih nahrulil, da naj kar nič ne protestirajo, saj tako in tako le nam delavcem denar odžirajo in na naših žuljih živijo ali kaj podobnega, pa nisem upal. Čeprav so res bili videti miroljubni in telesno bolj zakrneli. Ampak jih je bilo pa veliko … Pa pustimo ob strani, da tudi jaz nisem nek zagrižen delavec pa to in imam žulje le od jamarjenja!
Saj takoj nisem obupal, sem nekaj časa še Marka P. kibiciral, da bi on glasno protestiral proti protestu, a se je zgleda tudi on že toliko zresnil, da sva le mirno kofeta požrla in odšla.
Ampak domov grede mi je bilo pa kar malo žal, da nisem upal, moram priznati …
