Reševalni center Novo mesto bo dobil novo reševalno vozilo. No, ne novo, novejše. In ker smo skromna služba, bomo s starega pobrali stvari, ki so še dobre in jih premontirali na novo vozilo. Bi jih morali že v soboto, ko smo imeli reševalno vajo in smo Biziju naročili, naj na vajo pride z opremo, ampak on je prišel z jamarsko opremo, ne štromarsko. No, ni prišel, tam okoli enajstih zvečer je klical, če bomo v bivaku še kakšno urico pokonci, da zdaj bi pa lahko šel od doma, da olupi vozilo. Da nima več ko par uric dela. Da se ne sili, ampak ker ve, da hodim pozno spat … A ker sem že v soboto vstal zgodaj za tečaj jamarskih reševalcev in bi moral tudi v nedeljo, ko smo imeli pa tečaj za jamarje pripravnike, sem se vljudno pretvarjal, da je slab signal in prekinil, za vsak slučaj pa še telefon izklopil. Saj sem vedel, da našega Bizija takšne malenkosti ne iztirijo in bi z lahkoto vseeno prišel, če se je že tako odločil, a se mi je zdelo, da se tudi njemu ni najbolj ljubilo in sem šel spat z mislijo, da obstaja vsaj 50 % možnost, da se bom naspal …
In sem se. Bizi potem ni prišel, je pa danes prišla komanda našega komandanta, da se mora staro vozilo olupiti, da se lahko novo opremi in da naj se s kombijem do Bizija odpeljem, kjer koli on pač že je. In kakopak je bil le kakšen slab kilometer zračne linije od Čaganke, se namreč ženi v tiste lepe kraje. Sem ga torej našel z lahkoto in kar takojci sva se dela lotila. Sem bil prepričan, da pol ure nimava kaj početi, le radijsko postajo bi morala ven vzeti in komande za sireno in lučke, da bi pa lučke dol potegnila, za kar je Bizi navijal, sem se pa z vsemi štirimi upiral.
A ko Bizi začne lupiti, potem lupi do konca in ko je že vse tapete s stropa dol potegnil in kljuke odmontiral in senčnike, sem jaz potem še tiste lučke odvijačil, kaj sem pa hotel. Nama je šlo delo kar dobro od rok, ki so bile čedalje bolj umazane, morda bi malenkost hitreje končala, če jaz ne bi bil tako firbčen. Ko je recimo prijatelj zahteval izvijač PH 2, sem mu jaz ignorant recimo dal izvijač BZ3. In ko se je zbunil, da mu nisem dal tapravega in sem mu nazaj zabrusil, da križni izvijač je križni izvijač in da kaj komplicira, je NEMUDOMA vse izpustil iz rok, poiskal oba izvijača in dva vijaka in mi potem vse o vsem razložil. Še poskusiti sem moral, da sem občutil razliko! Saj potem sem se z njim strinjal, da razlika je, a kaj, ko sem mu še vedno porinil pod nos izvijač BZ2, ko je on zahteval recimo PH3. Ker starega psa na hitro novih trikov pač ne moreš naučiti, čeprav sem ob vsaki napaki bil deležen ponovnega predavanja …
Prijateljevo koncentracijo je le občasno zmotil seks, ki se je odvijal nedaleč od naju, njihov petelin je namreč veselo skakal po kokoših. In Bizi ga je vsakič znova pohvalil, ko je kakšna kura pa brezveze kaj zakokodakala, ji je pa takojci zagrozil, da bo šla v juho in je bil precej mir.
Sonce je že zahajalo, ko sva končala, potem je pa nekaj brez veze talno oblogo umaknil in sem bil prepričan, da bom moral kar domov poklicati, da me še dva dneva ne bo! Je namreč z silvertejpom debele svežnje žic ob tla prilepljene odkril! Takojci je ugotovil, da so to verjetno še ostanki od komandnega centra še prejšnjega lastnika, ko je vozilo uporabljala nemška (ali je bila morda avstrijska?!) policija in da je povsem brez veze, da so tiste žice noter in jih je hotel kar ven potegniti. Kar bi pomenilo, da bi morala komplet ves poden od kombija odstraniti, pa še kakšen sedež verejetno pa bogsigavedi kaj še vse!
Sem z vsemi štirimi ročno potegnil, da enostavno res nimam časa še za tisto in je potem prijatelj s težkim srcem najdebelejši šop žic prerezal s posebno močnimi škarjami, ki so bile kos nalogi kot za šalo. Sem naredil napako in zadevo iskreno in glasno občudoval in je Bizi še magisterij na škarjah napravil, pa še jaz sem moral zadevo potem parkrat prerezati. Da se je iz žic vsakič iskrilo, da je bilo veselje, da je smrdelo in se kadilo, ga pa ni motilo …
No, ko sva vse pospravila v prvotno stanje in sem strahoma obrnil ključ in je vozilo kresnilo in je vse delalo in sem si oddahnil in se želel domov odpeljati, saj je bila zunaj že debela tema, je pa Bizijeva izbranka prišla. Da sem pač v Beli krajini in da domov brez malice pač ne bom šel. Sem se branil z vsemi štirimi, pa ni šlo in smo potem mesnin za eno manjšo ohcet pojedli, zapovrh pa še torto. Ne, nihče ni imel rojstnega dne, le Bizijeva izbranka jo je za sosedo spekla, pa je najprej eno spekla za trening, ker se je bolj kompliciranega recepta lotila, odnesla ji je pa drugo. Prvo sva pa z Bizijem pojedla, kakopak!
Jap, prijatelj ve, kam se mora ženiti.
Torej, sem se najedel, napil in posladkal, avto je bil olupljen, zatorej sem vstal, da se poslovim. Pa seveda ni šlo tako zlahka! Pri Biziju nikoli ne gre tako zlahka! Je izbranko svojo v njen avto posedel in ji dal v roke ročno radijsko postajo, midva sva pa iz kombija vzeto postajo priključila na akumulator in smo zadevo sprobali, če dela. Je delala, kakopak, prav lepo smo se slišali, čeprav je bogico sredi noči skoraj na Hrvaško poslal, da preveri signal! In zakaj ne bi delala? Ker se mu je zdelo, da je bil stik pri anteni, ki smo jo odmontirala s strehe kombija, malce šibak in ga je dodatno polotal …
Kombi je zdaj olupljen in iskreno upam, da če bo že deževalo, da ne bo premočno, ker je za vsako lučko in za anteno na strehi ostal kup lukenj! Sem jih sicer po možakarsko popravil z lepilnim trakom, Bizi ima nekega prav posebno strupenega za prave možakarske mojstre, a kljub temu …
