V petek smo imeli najprej jamarski tečaj v klubu, je prišlo nekaj mladičkov, ki bi se radi naučili pod zemljo laziti, v soboto smo začeli pa še s tečajem za nove jamarske reševalce pripravnike. Sem prepričan, da bom kdaj od novih tečajnikov za jamarja pripravnika zahteval kakšen kompliciran manever, da bodo črtico v hlače potegnili, reševalcem bom pa kakšen osnoven vozel kazal ali kaj podobnega, da bodo mislili, da se mi je skisalo …
Ampak, ker smo oba tečaja šele začeli, do pomot še ni prišlo. Do pomote je prišlo na Bledu, ker sem nekje narobe zavil in smo potem, namesto da bi pod steno v Gorjah prišli, spoznavali lepote Gorenjske. In ko sem pomislil, da smo že povsem zgubljeni, sem ob cesti zagledal reševalnega landroverja, ki ga je šofiral Bernard. Na vprašanje, ali zna priti do stene, je suvereno izustil “vešda!”, kmalu potem smo bili pa tako izgubljeni, da smo morali tam spred neke zadnje gorenjske hiše malo bred božjim hrbtom v hud hrib na riverc voziti, ker obrniti seveda nismo imeli kje. Pa pustimo ob strani, da smo vrlim Gorenjcem, stanujočim v tisti hiši na koncu sveta, verjetno nevajenih obiskov, sploh pa ne kar dveh naenkrat, s plavimi lučkami na strehah, krepko pošibali kri po žilah …
Smo se potem našli in hitro spravili v opremo, jaz še posebej, ko sem ugotovil, da imam v desnem škornju polno vode še od zadnjega pranja opreme in je bil občutek kar zoprn, dokler se zadeva ni segrela na delovno temperaturo. Kar je bilo pa hitro, saj so tečajniki postavili poligon, jaz sem se pa čezenj sprehodil, da sem pokazal, kako se stvarem streže. Pa ker se že nekaj časa ukvarjamo z jamarstvom, znamo zadevo tudi tako zakomplicirati, da jih je kar nekaj obviselo na pritrdišču ko salame v shrambi, da dolgo ni šlo ne naprej, ne nazaj in smo morali med merjenjem časov različnih kandidatov za jamarja reševalca pripravnika tudi vmesne čase pritiskati …
Je bilo lepo pogledati v steno in pod njo, kjer je vse mrgolelo od pridnih in delovnih jamarjev, malo manj lepo je bilo pa v bližnji gozdiček pokukati, kjer so si delovišče izbrali jamarji, ki so prišli le malce znanje osvežiti pod budnim očesom Marka Z.. Mislim, saj je bilo tudi njih pogledati lepo, le zavist je udarila mimogrede, ker če Marko Z. kaj res zna, zna izbrati prijeten, ne preveč vroč in ne preveč hladen kotiček za henganje. Za nameček se je dal pa še v nosila poležati, ko se mu ni več ljubilo stoje hengati, da so ga levo in desno trajbali …
Garali smo od osmih zjutraj do petih popoldne, s kratkim oddihom za joto, ki jo je pripeljal Walter, za nameček je pa, ker smo bili res pridni, od nekod pričaral še potico. Ki je bila res dobra, je teknila ko najboljša potica na svetu … Kaj svetu, celi Sloveniji!
Straži je poskrbel, da se je akcija že med dogajanjem sproti limala na internete, da so lahko jamarji po vsem svetu že kar v realnem času zadeve všečkali, pri analizi ob koncu smo pa komandanta Walterja malo na laž postavili, ko je mojega bogega prijatelja Anžiča, ki bo letos izpit za reševalca delal, rahlo pokritiziral, da ni dovolj švical pri manevrih prek vozla. Smo s skupno močjo kmalu ugotovili, da je bil na mnogij področjih prvi in celo najbolj zagnan! Prvi je prišel na joto in bil hkrati kljub trem doložitvam še vedno zlata ptička, pa ko je prišlo dovoljenje, da si slečemo opremo, je bil tudi prvi preoblečen … Marko E. je bil pa tudi vsestranski, povsod je pomagal in bil priden, vmes je uspel pa še na Bled skočiti in na reševalskem kombiju gume zamenjati. Da je po razvipih kremnih rezinah pridišal nazaj so pa le nesramna klevetanja!
Nekaj fotk sem Marku Z. splel, nekaj pa Bernardu. Sam sem bolj malo fotkal, ker ležati v topli travi in nadzorovati, da vse teče, kakor mora, je pa le toliko odgovorno delo, da ni časa za druge zafrkancije …
