Ne tista zidarska, ki smo jo reševalci novomeškega centra zadnje čase najbolj uporabljali, ko smo center rihtali, temveč jama s tem imenom. Ki jo raziskujejo Gorenjci in v kateri smo imeli reševalno vajo, za kar je naš komandant menil, da je briljantna zamisel.
Ko smo se v soboto zjutraj iz vse Slovenije reševalci zbrali nekje bogu za hrbtom in je pred jamo vodja akcije, naš komandant torej, na tabli risal in pisal in delil naloge, me vse skupaj kaj dosti ni zanimalo. Sva se s Ticotom namreč javila, da bi z oskrbovalno ekipo dol nesla nosila in niso imeli nič proti. Ni bilo potrebno nobene podkupnine dajati, podkupnina se daje, kadar nočeš proti dnu jame …
A kakor se rado zgodi, sem mimogrede dobil drugo nalogo, ker ljudi pač ni bilo na pretek. Vodil naj bi 2. ekipo. Me je potem stvar seveda začela nemudoma zanimati, ker imaš kot vodja reševalne ekipe pač določene dolžnosti, a ker na začetku nisem pozorno poslušal, se mi je v glavo nekako zapopalo, da sem dobil enostaven odsek malo nad dnom, tam nekaj prek 200 m globoko.
Pa se je zakompliciralo kakopak že na poti navzdol! Ne sneg, prek katerega smo morali iti, pa je že skoraj poletje, ne led na začetku jame in posledično mraz, ne prav po gorenjsko razširjeni deli (torej ozki za popizdit!) v meandru nekje na sredini, nesreča je hotela, da je za mano v jamo rinil Dejan. V funkciji nadzornika in ocenjevalca vaje. Saj najprej sploh opazil nisem, smo rinili dol ko ponavadi, potem se mi je pa enkrat vseeno malce čudno zazdelo, da vsakič, ko sem kaj napravil, je človek ven potegnil beležnico in si kaj zapisal. No, saj to je bilo bolj v primerih, ko česa nisem napravil, pa bi moral …
Nekje proti sredini jame pa ni mogel več zdržati (ali pa je imel že beležko polno) in je kar vprašal, kolikokrat sem se že javil bazi na površje. Se nisem še nobenkrat, čeprav bi se moral na vsakem odseku, zlagati se mu pa tudi nisem mogel, ker je bil ves čas za mano. Pa že nasploh ni po župi priplaval, je že nekaj časa inštruktor in reševalec …
Sem se javil, kaj sem pa hotel, a si je seveda prijatelj spet za pol romana zapisal pripomb. Vedno moraš na površje sporočiti, kje se nahajaš in kaj počneš. Moje javljanje je pa zgledalo takole: Halo, baza, sem nekje v jami, nimam blage veze, kje! Ker si pač nisem celega načrta jame narisal, le svoj odsek! No, tako bi se javil, če bi zveza delovala, pa ni, vsaj na začetku ne, je bila žica nekje precvikana.
Kakor koli, pot je bila torej pestra in adrenalinska, nadzornik je veselo pisal (saj sem mu sproti dajal material, nič ne tajim), spodaj na našem odseku me je pa druga nesreča čakala. Je bil v moji skupini tudi dr. Maksi, ki bo letos za dvajseto obletnico v JRS dobil pozlačeno uro, pa ti potem komandiraj takemu kerlcu!
Odsek, ki smo ga dobili, pa kompliciran do nezavesti, da po dolgem času res nisem vedel, kaj storiti. Katere manevre uporabiti. Smo stikali glave in znanje in izkušnje in po dolgem parlamentiranju le našli dokaj kakovostno rešitev. Ne povsem enostavno, a se je nekako izšla. Sem parkrat sicer kar zacvilil, ko sem spremljal nosila čez ožino in bogega Perota vlekel zdaj levo, zdaj desno, ko sem iskal malce bolj prijazne prehode, neštetokrat pa je kljub temu z vizirjem čelade prav grdo popraskal po skalah …
Ko sem nosila končno predal Erkijevi ekipi, sem si kar oddahnil. Nadzornik Dejan je odšel s poškodovancem ocenjevati spretnosti drugih reševalcev, večina reševalcev pod mano je tudi odhitela višje po jami, ker smo imeli premalo ljudi in so morali pomagati, a kaj, ko je med zadnjimi ostal reševalec Bojan, ki je bil ves vesel, da sva se po dolgem času spet videla in me je potem drkal za vse nazaj pa še malo za naprej. Sem potrpel, kaj sem pa hotel, ker je imel s sabo plinski kuhalnik in lonec za kuhanje! Kar sem jaz zunaj pustil, sem pa imel kavo in skodelico in sladkor in mleko v prahu. Vodo nama je ponudil Jezerjan, in če ne bi bila z okusom, bi kofe skuhala tudi njemu, tako sva ga pa samo še Tanji, ki je imela vodo brez okusa. No, pa Tico je dobesedno lonček pristavil, ampak Ticota imamo itak vsi radi …
Še eno kavo sem uspel spiti tudi pri Erkiju, ki si je ravno vodo za čaj povrel in sem samo piskrček stegnil pa vanj potem umešal kavico. In tako dvakrat ali trikrat. Po toliko kavicah seveda na pipico udari in sem se pametno odločil, da odtočim, preden se zarinemo v ozek meander. Erki je priznal, da se po takšnem razmišljanju prepozna izkušenega reševalca in je še on mašinco ven potegnil, a preden je vodico odprl, je dol priletel kamen, da je počilo ko na soški fronti in mu je pipico v trebuh potegnilo. Je namesto številke ena skoraj napravil številko dve …
Na poti navzgor smo najbolj potrenirali reševalsko tehniko, s katero se jamarski reševalci najbolj pogosto srečamo, torej čmurjenje v kakšnem kotu, ko čakaš, da se smer sprosti. Se je do konca sprostila nekaj po deveti zvečer, sem ven pokukal ravno na prvo rundo Murčkovih specialitet z žara. Je teknilo kot že dolgo ne, pa še radlerček za povrhu in kaj če človek lepšega!?
No, preden smo vse skupaj pospravili, je ura že eno zjutraj odbila, zato sem bil res presenečen, ko si je naš preljubi komandant za likof pa še majhno šalo privoščil. Je namreč vsake toliko v križišču različnih gozdnih poti zaustavil, da sem ven skočil in z vej pobiral trakove, s katerimi smo označili pot, potem je pa, preden sem uspel nazaj sesti, potegnil. Moram priznati, da se mi je vedno znova zdelo res duhovito, bi mu za nagrado tudi kakšen kamen v kombi vrgel, a kaj, ko smo bili z novomeškim …
Tuš tam nekje ob pol štirih zjutraj je pasal, mišice pa razbolele, ko da smo bili v kakšni zahtevni dolenjski jami ….
Fotke sem pa Mateju pajsnil in mu menda že petnajstič v zahvalo pir obljubil. Saj enkrat bom obljubo pa res izpolnil …
