Moja prva

Kot se za prvomajske praznike spodobi, smo se novomeški jamarji spet zapodili v Čaganko. Tico, Anži in jaz smo se podali na dno v nedeljo zjutraj, ven sem pa jaz kot zadnji pokukal malo pred četrto zjutraj v ponedeljek, torej 1. maja. Sem gor crkoval kot že dolgo ne, prav vsaka ožina me je zagrabila in zabremzala, da sem se ven privlekel povsem zbit. Saj pasulj ob ognju je pomagal, pa en švoh špricar tudi, ampak ko sem se krepko po peti uri zjutraj v posteljo spravil, menda ni bilo mišice v mojem telesu, ki ne bi bolela! Sem z veseljem zaspal, ker vem, da krepčilni spanec pomaga, a ob pol osmih je bil Tico že pokonci. Je navajen menda na šiht tako zgodaj hoditi. Pa ker je bil že ravno pokonci, mu je dolgčas postalo in je še mene in Anžija zbudil, da se je imel s kom pogovarjati o bolečinah, ob pol devetih zjutraj sem pa že prvo kavo žulil ob ognju! Sem imel prefrigan plan, da se bom nazaj v posteljo spravil, takoj ko se prijatelji po jamah razkropijo, ko je telefon zazvonil. Je Tanja sporočala, da tam pri Vinici nekje iščejo pogrešano osebo in da sumijo tudi na padec v jamo ter da policisti že čakajo na najbližje jamarje, ki bi lahko pokukali v podzemlje. Najbližji jamarji smo bili pa mi! Sem pogledal na kup popolnoma blatne in mokre jamarske opreme, ki mi je par ur prej z riti padel in ostal, kakor je pristal in sem kar zastokal. Anži in Tico sta nafehtala (relativno) čisto opremo od drugih, moje velikosti pa nobeden ni bil prisoten. V kombinezonu s hlačnicami do kolen in komolcev seveda nisem hotel v jamo in smo se potem na hitro odločili, da bom pa vodja intervencije. Tisto vas smo kar hitro našli, res ni bilo daleč in policista sta nas odpeljala do jame.

Kot vodja intervencije sem določil Anžija, da se spravi v jamo pokukat in se mi je kar zasmilil, ko je od Čaganke prebolelo telo, ki se je par ur prej še skoraj pol kilometra globoko v jami tenstalo, na štrik spravil in sem kar videl, kako ga vse boli. Počasi nam je izginil spred oči, s Ticotom sva se gor pa po riti praskala in čakala, da se vrne, pove, da ni nič in bomo lahko odšli v najboljšo bistriško gostilno na kavo. Nenadoma pa se iz jame zasliši klic, da ženska je dol in da je živa!

Kako se mi je prijatelj zasmilil, ker sem si prav predstavljal, kakšen je človek, ki pade kakšnih 25 metrov globoko! Kasneje je povedal, da je prav brez skrbi osvetljeval stransko dvorano, saj je bil prepričan, da tja pač že ni padla. Vhodno vertikalno brezno jame z dokaj širokim vhodom je globoko okoli 25 metrov, na dnu pa se jama nadaljuje s strmim meliščem in zaključi z manjšo dvoranico. Je celo osvetlil in nič videl in bil prepričan, da itak nič ne bo, potem je pa vseeno napravil še dva koraka, da je lahko pokukal še na skrajni desni rob dvorane, kamor mrtvo telo itak ne bi moglo pristati, zato si lahko verjetno predstavljate šok, ko se je nedaleč proč od njega osvetljena ženska, ki je ležala na nekih kosovnih odpadkih, dvignila in sedla. Molče! Šele ko jo je nekajkrat ogovoril, se je odzvala. Domnevam, da si bo prijateljta prvi maj za kar nekaj časa zapomnil!

Kakor koli, iskalna akcija se je nemudoma spremenila v reševalno in v jamo sem poslal še edinega reševalca, ki sem ga imel, torej Ticota. S sabo je vzel torbo s prvo pomočjo in izginil v jami, jaz sem pa alarmiral Jamarsko reševalno službo. Potem se je pa začelo čakanje. Prijatelja sta dol najprej očistila del jame, kjer sta pripravila ležišče za poškodovanko, premestila sta jo na transportne vreče, prek katerih je Anži pogrnil svoj kombinezon, da se ženska ne bi še bolj podhladila, on je bil pa v športnem perilu še uro in pol potem dol! Oskrbela sta dve večji rani na njeni glavi, ki sta krvaveli, in imobilizirala zlomljeno roko v zapestju. V jamo smo potem poslali še nekaj odej in to je bilo vse, kar smo lahko storili do prihoda zdravnice Jamarske reševalne službe. Ker pa je ženska vse bolj tožila zaradi bolečin, tudi v prsih, kolku in gležnju, narediti nisem imel pa kaj, sem vprašal zdravnico zdravstvenega doma, ki je čakala, da ponesrečenko spravimo ven, ali bi morda lahko njo spustili v jamo. Kar je bilo grozno, to sem vedel, kajti od človeka, ki ni vajen globin in jam, je kaj takšnega zahtevati pravzaprav nesramno. A druge rešitve nisem videl in zdravnica je seveda reagirala kot vsak normalen človek, priznala je, da se višine boji. Potem sem se obrnil k drugemu medicincu, ali se tudi on boji višine, pa je takoj odvrnil, da ne, a da on ni zdravnik in lahko pomaga le omejeno. V taki situaciji je tudi omejena pomoč profesionalca boljša kot nič in gasilci so ga takoj oblekli, ko je prišel Dejan na akcijo, se je pa po vrvi ob njem spuščal, da je bilo medicincu vsaj malo lažje. Pa je vseeno trpel, to se mu je videlo, znoj je krepko tekel spod čelade. A se je spustil in pomagal.

Anži je lahko prišel ven, na toplo, da smo lahko začeli postavljati manevre, saj so reševalci že začeli prihajati na kraj, Tico je pa prevzel izdelavo manevrov v jami. Kar naenkrat vodenje intervencije ni bilo več mačji kašelj!

V bistvu smo čakali le še zdravnico Vesno, ki se je peljala z Maksom in ekipo. Intervencijski kombi ljubljanskega centra je bil na drugi nalogi, zato so se odpeljali kar z Maksovim osebnim kombijem, za spremstvo je pa poskrbel Bizi, ki je poklical na policijo, objasnil, kakšna je situacija in so dobili policijsko spremtvo z lučkami in sirenami. Menda so leteli ko sneti krampi, celo Frenk, ki rešilca profesionalno vozi, je stiskal ročico nad vrati, da je skoraj voda iz nje pritekla. Za pot so potrebovali le nekaj več ko uro in pol, vmes po prehiteli Kaniča in Roka, ki sta se z osebnim avtom odpeljala več ko uro prej. Sta jim poskusila slediti, pa Rokov bolidek ni bil dovolj zmogljiv …

Zdravnica je v jami naredila, kar pač mora narediti, da se poškodovanka pripravi na transport iz jame, kar traja nekaj časa, vmes je pa iz jame poklical medicinski tehnik, ki smo ga prvega spustili v jamo, če lahko njega potegnemo pred nosili. Seveda sem njegovo prošnjo zavrnil, kajti nosila imajo vedno prednost in mu zagotovil, da ga potegnemo takoj, ko odpnemo nosila. Sem mislil, da se je jame naveličal, a se je izkazalo, da je šofer rešilca, ki je poškodovano odpeljal do helikopterja …

Izvlek nosil se je začel ob 14.23, po sedmih minutah so bila nosila zunaj, vse je potekalo brez zapletov, poškodovanko so prevzeli reševalci nujne medicinske pomoči ZD Črnomelj. Potem smo seveda ven spravili še voznika rešilca, nato pa počasi pospravili. Zadnja je iz jame prišla Tanja, ob 15. uri.

Na intervenciji je sodelovalo 19 jamarskih reševalcev in reševalk iz 4 reševalnih centrov, po koncu akcije nam je komandant odobril zasluženo kosilo, kjer smo pa seveda še malo premleli vse skupaj. Kaj preveč moje vodenje niso kritizirali, so vljudni, le Murček je ugotovil, da vedno ko sem za kakšen praznik v Čaganki, se kaj zgodi, mene pa potem ni. No, tokrat sem bil, pa čutudi samo zunaj. A le malo je manjkalo, pa bi spet manjkal, saj sva s Ticotom najprej načrtovala, da bova na dnu Čaganke prespala in se potem premislila …

Fotke iz jame so dr. Maksijeve, ostale pa Sandijeve in nekaj mojih.