Home > Razno > Novo vozilo

Novo vozilo

26. maja 2017

Evo, ves ponosen in vesel sem v novomeški reševalni center pripeljal novo reševalno vozilo. Pa saj nimam kaj tajiti, veselje je bilo res pristno, zdaj imamo klimo, električni pomik oken, radio … Dobro, tudi staro vozilo je imelo klimo, poleti sicer večinoma tropsko, radio je tudi delal, če je, največkrat sicer ni, okna so se pa tudi odpirala, čeprav le s pomočjo mišic.

Ampak najbolj pomembno je, da ima naše novo vozilo pogon na vsa štiri kolesa. To bo verjetno znalo pogosto priti prav, saj se ponavadi potikamo po krajih, kjer bo ta funkcija nadvse dobrodošla …

Okej, sem se domov vozil in bil sem vesel in ponosen in sem pomislil, da bi to svoje veselje lahko delil tudi z drugimi. Da bi zadevo torej pofotkal in pokazal razlog veselja še drugim.  Sem na parkingu iz žepa izvlekel telefon in parkrat pritisnil, a najbolj zadovoljen pa nisem bil. Ker vem, da se da boljše napraviti. In sem poklical prijatelja Grdina, ki je povsem slučajno tudi fotograf. Pa ker vem, da je totalno zapacan z delom, sem še posebej poudaril, da mu bo to vse skupaj vzelo le par minut, da naj samo s telefonom pride do kombija, da bo parkrat škljocnil in da bo za moje in naše potrebe to več ko dovolj! Pa še mene slaba vest ne bo pekla, ker ga ne bom za dlje časa od pomembnejšega posla odvračal plus itak mu nisem nameraval plačati in kaj bi ga potem brez veze matral.

In je priskakljal, kakopak, ker je, prvič, moj prijatelj, ker je, drugič, firbčen, kaj smo reševalci dobili, ker, tretjič, izkoristi vsako priliko, da se malo iz (plačanega) dela umakne …

In ker ni prišel samo s telefonom temveč s tavelikim fotičem, sem takojci vedel, da bomo malce zakomplicirali!

Svetloba je bila še premočna. To je takoj iz prve ugotovil. Zame sicer ni bila, sem si celo mislil, bolj je svetlo, bolj se bo naše novo vozilo videlo, a mi ni dal prav. A ta problem sva zlahka rešila, ker sva se itak morala odpeljat do Krke, kjer bi bila fotka najlepša, do takrat bo pa tudi sonce popustilo. Je sonce popustilo, ko sva parkirala ob Krki, a je samo par fotk napravil pa je že vedel, da ne bo okej. So neka drevesa zrasla, kar je nazadnje tam fotkal in povsem uničila kompozicijo. Saj bi morda lahko celo vozilo malce drugače premaknila, da drevesa ne bi bila tako moteča, a so se okoli naju že začeli zbirati vaščani, da kaj je to za ena nesreča, da je vozilo jamarske reševalne službe prišlo in bi itak povsem uničili fotko.

Sva se odpeljala nekam povsem drugam, spet ob Krko, kjer se vanjo Bršljinski potok izliva, je bilo super, a so nama sence nagajale. Kakor koli sva vozilo obračala, nekje nekaj ni bilo prav, Krka je bila pa že pretemna …

Sva izgubila torej urico in pol, ko moj prijatelj ni delal za denar in ko je predlagal, da bi zadevo nadaljevala jutri, ko bo spet sonce in torej prava svetloba, sem kar za ročno potegnil. Da moj proračun enostavno ne prenese, da bi ga za dva dni najel, že tako sem bil malo v minusu, ker sem mu plačal sladoled! In sem razmislil ter našel rešitev. V hribih sonce pa še vedno je, sem bleknil. Torej na Marofu, ki je navišja točka Novega mesta. Travnata in gozdnata.

Se je strinjal, da bi se splačalo poskusiti in sva pičila, pa še dobro, da imamo zdaj štirikolesni pogon, da sva brez težav prigrizla na najvišjo točko. Obsijano s soncem, super v vseh pogledih, le eno napako je imela – trava ni bila pokošena. In so se iz trave le modre lučke videle …

Sva malce še na hitro obujala spomine na rosno mladost, kajti tisti del je znan kot novomeški divan, tja mladina prve ljubezni vodi, ko jim atiti prvič avto dovolijo vzeti, potem sva pa na Kapiteljske njive še zapeljala, kjer je bilo pa vse, kakor mora biti. In je prijatelj vzel fotoaparat in začel fotografirati. Meni je to vselej nadvse zanimivo opazovati. Ker to ni, da človek usmeri objektiv proti vozilu in pritisne, ampak je to cela znanost. Pa še vedno si čas vzame, da mi vse razloži! Itak vse takoj pozabim, polovice pa sploh ne razumem, kaj govori, pa četudi bi vse razumel, dobre fotke ne bi mogel napraviti, ker nimam orodja. S telefonom se takšne fotke pač ne da napraviti. No, se da, vsaj približno, če si Grdin, ampak on napol nič ne dela in sva zatorej fotkala skoraj do mraka in sem kar vedel, da bom moral dodatno plačati še s kakšno kavo!

Ko je bil končno zadovoljen in sva kombi vrnila v garažo pri reševalnem centru in sem mislil, da sva zaključila, me je pa v njegov studio odpeljal. Da bova kar takoj fotke uredila, da drugače ne bo nič. Sem se vesel strinjal, čeprav sem vedel, kaj to pomeni, a kaj je meni štiri ure ob prijatelju sedet in ga opazovati pri delu! Ker to je res poezija. Gledati ga, kako čara!

Pustimo ob strani, da sem fotke potreboval samo kar tako malo, da pokažem še drugim, kakšno vozilo smo dobili, moj prijatelj nič ne dela samo na pol! Ali vse, ali pa nič.

In je bilo potem vse, kar je trajalo toliko časa, da sva komaj še dilerja z najbolj zdravo hitro prehrano odprtega ujela in si čiza privoščila. Plačal sem pa jaz, kakopak, čeprav ne za fotke, te sem plačal že s sladoledom …

Comments are closed.