Home > Razno > Švedska pesem

Švedska pesem

12. maja 2017

Kako dober je bil občutek, ko sem vstal že pred osmo zjutraj in se imel čas stuširati, kofe spiti in časopis preleteti, preden sem se na pot podal z vedenjem, da ne bom pozen oz da ne bom zamudil. Še kuzlico sem iz ritma vrgel, še ob štirih zjutraj me sliši, če v kuhinjo zavijem in priteče repek zavrteti, da bi kaj za pod zob dobila, ob tako zgodnji uri se pa ni dala motiti. Je spala na moji postelji in še ko sem ji pomahal v slovo, ni niti trznila, pa je ponavadi dovolj že, da za kljuko vetrolova primem in je že pri meni …

Jah, ja, jutranje ure so za peke, ne pa zame in mojo kuzlico, to je jasno, a ko sem danes zjutraj sedel v avto praktično sredi noči, je bil občutek res dober. Evo mene na poti, vse sem napravil in ne bom pozen. Oz se mi ne bo mudilo!

Povabljen sem bil v Osnovno šolo Šmartno v Tuhinju. Sem poguglal, preden sem šel v posteljo in mi je napisalo, da bom za pot potreboval dobro urico, praktično ves čas po avtocesti in ko sem se po lepem sončnem dnevu vozil proti cilju skoraj slabi dve urici prezgodaj, sem, moram priznati, kar samega sebe po hrbtu trepljal. Kako odgovoren pa to da sem. Se je moja predraga najbolj bala, da ne budilke ne bom slišal ne njenega zvonjenja in je imela raznorazne revervne načrte pripravljene, kako me bo iz postelje vrgla, jaz ti pa grem in vstanem pred osmo zjutraj! Saj bi celo medaljo zahteval, če bi imel od koga, vam povem!

No, tam nekje pri Domžalah sem navigatorja v telefonu zakurbljal, da bi me vodil še tistih nekaj kilometrov izven avtoceste, a kakor koli sem želel kot destinacijo vtipkati Šmartno v Tuhinju, mi je ponujalo le Šmartne pri Litiji, Celju in bogsigavedi kje še vse. Čisto malo se je panika oglasila, priznam, a ker sem bil zgoden in še kar daleč od cilja, sem na internet pogledal onsnovnošolsko stran, kjer naj bi nastopil in preveril naslov. Je bil isti, kakršnega sem poskušal vriniti v navigatorja, torej je bilo nekaj narobe z mojim navigatorjem! No, tam so bile še nekakšne Laze omenjene in sem kar to vtipkal v navigatorja in začuda me je zapeljalo na pot, za katero sem menil, da je še najbolj podobna tisti, ki se mi je zarezala v spomin, ko sem par ur nazaj brskal po internetu. Časa je bilo dovolj in ko sem parkiral prd Osnovno šolo Janka Kersnika in je bilo časa še več ko dovolj, sem se spet potrepljal po hrbtu, a nekaj mi vseeno ni dalo miru. Sem Tilki, ki naj bi srečanje na šoli vodila, poslal sms, da evo mene tukaj, pred Osnovno šolo Janka Kersnika. In seveda ni minilo dolgo, ko me je zadel njen sms, da sem parkiran pred napačno osnovno šolo.

Ma, me ni zelo presenetilo, moram kar priznati, kakšno leto nazaj sem imel nastop na Osnovni šoli Dolenjske Toplice, mimo katere se praktično vsak teden vozim, ko rinem v Čaganko in je seveda nisem falil, sem pa prišel dan prezgodaj. V svojo obrambo moram povedati, da sem tamkajšnjo knjižničarko celo poskusil prepričati, da bi literarni večer z mano imeli kar dan prej, ko sem že tam, a ni uspelo, sem moral priti še naslednji dan.

So mi, parkiranemu pred napačno šolo, na hitro pojasnili, da moram čez Kamnik in sem tokrat naslov vtipkal kar v Googlovega navigatorja, ki me je pa pripeljal na cilj brez napak. Sicer čez hude hribe in ovinke, da sem pred kakšnim moral celo na rikverc, da sem ga sploh speljal, pa nimam najdaljšega avta v Sloveniji, a me je pripeljal na cilj in to celo minuto pred nastopom!

Sem imel torej dobro anekdoto za otvoritev, potem so pa zadevo kar otroci prevzeli in njihove učiteljice. Sem užival, kot že dolgo ne, ker so se ČUDOVITO pripravili na moj obisk! Imeli so oblečene majice z Evo in napisom Looking for Eve, zaigrali so (prav profesionalno!) prizor iz knjige, prebrali nekaj svojih simpatičnih pesmi o ljubezni … Potem je pa pred tablo prišla deklica s klarinetom, da mi bo zaigrala eno švedsko skladbo, da bom slišal, kakšna švedska skladba sploh je, ko je že ravno literarni junak moje knjige od tam.

In moram priznati, da sem se tega prav razveselil. Prav razmišljal sem, da švedske glasbe pa res še nisem slišal in za hip celo razmišljal, zakaj mi nikoli ni padlo na pamet, da bi jo poiskal na internetu in bil prav hvaležen učencem, ki mi bodo omogočili, da jo spoznam. No, učenki. Je zapihala v klarinet in res sem z zanimanjem poslušal. Je bila pesem kar zanimiva, nimam kaj tajit, po kakšni minuti se mi je pa zazdelo, da jo poznam. Da mi je melodija znana. In sem užival v glasbi in hkrati razmišljal, od kod. Šele malo pred koncem se mi je v možganih zacmarilo tudi besedilo. Ah, ja, Abba …

Urica je krepko prehitro minila, pa druga tudi, ko sem se še z bralnimi značkarji srečal! In ko sem se vozil domov, sem bil prav vesel in hvaležen, da sem k njim prišel pravočasno!

Comments are closed.