Home > BlogXtreme > Vodovod je, a ne dela

Vodovod je, a ne dela

4. maja 2017

Prvomajsko Čagankarjenje ni povsem uspelo. Dobro, tečajniki so v soboto bili v Čaganki in so uživali ter tudi po riti za nagrado dobili, zvečer smo pa tudi dobro jedli, kakor se za prvomajski tabor spodobi. Ob ognju smo marsikatero jamarsko razdrli, marsikaj smo se pa tudi novega naučili. So lanski tečajniki recimo novim zaupali način, kako spoznaš, da je ženska godna, recimo, ki ga jaz nisem poznal in ki le potrjuje, da se človek uči, dokler je živ. Med noge ji sežeš in če je občutek tak, ko da konju ovs iz roke daješ jesti, je to to. Enostavno, mi je žal, da že prej tega nisem vedel, pa čeprav ne vem, kakšen je občutek, ko konj iz tvoje dlani zoblje oves …

V nedeljo  ne prezgodaj zjutraj smo se pa Anži, Tico in jaz na dno Čaganke spustili, da po dolgem času tam spet kaj postorimo. Še prej smo seveda pojedli sveže spečene bureke, ki nam jih je gor prinesel Tom, kar je verjetno povzročili, da smo bili malce počasnejši, saj smo do bivaka v Kalahariju na 450 m pod zemeljskim površjem potrebovali skoraj tri ure! Anži in Tico sta se po kavici zapodila v meander kakšnih 30 m niže, jaz sem se pa dolgo načrtovanega vodovoda lotil. Smo že pred časom dol prinesli dve vrtni cevi, obe dolgi po 20 m, ki sem ju nameraval speljati od bivaka do manjšega slapa v sosednji dvorani. Zakaj? Ker spodaj kuhamo in posodo peremo, vodo v kanistru je pa prek ožin in nekaj blatnih preprek zelo težko nositi. Posoda pa potem ostaja napol oprana in ko pridemo naslednjič, je že toliko plesni na njej, da piskri skoraj hodijo!

Kar nekajkrat sem se moral sprehoditi gor in dol, da sem vse spravil, kamor je bilo treba in se zagotovo namučil bolj kot prijatelja malo niže, ko sem pa končno plastično posodo, ki sem jo dol pritrogal z veliko muko, saj se je non stop zatikala, poskusil pod slap umestiti, se je pa zataknilo. Je bilo nevarno po slapu plezati sam in nezavarovan in čeprav sem kar nekajkrat poskusil, sem potem pomislil, da bi me že zvit gleženj na globini 450 m spravil v gromozanske težave in sem raje odnehal. Sem tisto plastiko, za katero sta Tico in Anži stavila, če jo bom sploh dol prinesel ali se bo kam zakotalila ali pa jo bom morda celo sam kam brcnil, nekako na sredini slapu delno fiksiral, a ni najbolje zajemala vode, jo bo res potrebno prestaviti kakšna dva metra više. A sem potem vseeno kar nekaj časa buljil v konec cevi pri bivaku v Kalahariju, če bo kaj priteklo. Pa žal ni. Vodovod zdaj torej je, dela pa ne. Bomo popravili, ko dol dobimo prvega vodovodarja, ki mi bo voljan pomagati!

Sem se potem še do prijateljev spravil pokukati, kaj počneta in moram iskreno povedati, da sem bil spet nadvse impresioniran nad rovom, ki sta ga večinoma izkopala in razbila Klemi in Anži! Sem na delovišču kakšnih 480 m globoko prav navijal, da bi se nam končno odprlo, da bi Klemiju, ki se te dni vrača z nekajmesečne jamarske odprave v Mehiki, lahko veselo povedal, da smo prebili 500 m, njega pa ni bilo, a nam ni uspelo. Je zmanjkalo energije v vrtalniku …

Smo se vrnili v bivak in si za pod zob pripravili blejsko juhico. S Ticotom sva dol sicer nesla spalki, ker sva nameravala spodaj prespati, a sva se potem počutila tako olimpijsko, da smo okoli desetih zvečer vsi trije kar proti površju krenili. Pa je olimpijsko razpoloženje kaj kmalu minilo predvsem mene, saj sem se že v spodnjih delih prav nemarno zatikal, ko da sem prvič dol, Ticotu pa tudi ni šlo kaj bolje. Kdaj sta se onadva ven izstrelila, sem pozabil, sam sem prisvinjal ven šele ob pol štirih zjutraj!

Zunanja ekipa, ki je menda do dveh zjutraj kar na drevesu vadila vrvno tehniko ter se nekajkrat spustila v prvo brezno Čaganke (jap, bil je 1. maj), je medtem seveda že omagala, le Črt me je počakal, da mi je pasulj ponudil in vodo segrel, da sem se lahko pred spanjem malce umil.

Pa kaj dosti nisem spal, saj so nas vse tri jamarske reševalce, ki smo bili na taboru, v ponedeljek, 1. maja, že okoli devetih zjutraj poklicali, naj gremo v neko jamo blizu Vinice pokukati, ker so sumili, da bi lahko pogrešana starejša ženska vanjo padla.

Z akcijo tam smo zaključili ob treh popoldne, ko je poškodovano žensko odpeljal helikopter, a preden smo pospravili vse skupaj ter v bližnji gostilni nekaj pojedli, je že skoraj noč padla. Smo se vrnili k Čaganki po stvari, kjer pa ni bilo več nikogar. Kar me je pa najbolj prijetno presenetilo, VSE so pospravili!

Smo le pobrali svoje stvari, v dnevnik v bivaku zapisali, da je letošnji prvomajski tabor zaključen in odpeketali domov. Ni bil najbolj uspešen, ker do -500 nismo prišli, pa voda tudi ni pritekla, ko sem pipico odvil, a bomo imeli vsaj kaj početi čez leto …

Comments are closed.