Home > BlogXtreme > Barva

Barva

30. junija 2017 Komentiraj Na komentarje

Z Erkijem, ki mora kot lani (in verjetno predpredlani) lanskoletni dopust pokurit, sva se v bivaku pri Čaganki dobila že v torek zvečer in ob ognju malo jamarske razdirala do pozne noči. Saj so bogecu že kar oči skupaj lezle, ko sem ga še matral, ampak imel sem načrt zvečer ga izmučiti, da zjutraj ne bi prezgodaj v Čaganko lezla.

Kdaj bi pa zjutraj šla, sem ga potem ko sva se v postelji spravila, končno potipal.

Jah, jaz pred sedmo ne bi rinil, če ti je prav, je odgovoril resno.

Ker sem že nekaj star in ker sva z Erkijem prijatelja, sem se pa kar na zadnje noge postavil v protestu. Da vprašanje je bilo mišljeno al kmal po deveti dopoldne al dosti kasneje po deveti dopoldne. Ne pa tam nekaj po sedmi ali pred sedmo …

Se je strinjal, da vstaneva ob devetih, čeprav je on sicer že prej. A je še malo bral v postelji, da me ni motil! Ko sem vstal, je jajčka skuhal za zajtrk, jaz pa oreng kofe. Zase, kakopak, on kave ne pije. In sva se v jamo res spravila po vročem soncu, a nisva hitela, saj sva bila vendar na dopustu. Ustavila sve se v Play Againu, nekaj čez 250 m, sva zamenjala vrv in pritrdišča, je bilo vse skupaj že kar bogo, pa še nekje vmes sva dotrajan štrik zamenjala, potem pa kar počasi dol rinila.

Kaj dosti se menila nisva, a enkrat vmes me je vprašal, če vem, kaj imava midva z mojo ženo, ki je na morju,  trenutno skupnega. Sem se kar malo zmedel, moram priznati, sem kakšno takšno možakarsko nespodobno pričakoval, ko sem odgovoril, da ne vem. Vsi trije pospešeno rjavo barvo nabiramo, je ustrelil.

Kar je bilo čisto res, midva sva bila skoraj na dnu Čaganke že ko prasca, čeprav je jama popolnoma suha, upam pa, da bo moja žena kot vedno, ko se vrne z morja, lepa in zagorela po celem telesu. Evo, to je pa nekaj, kar pa mi trije absolutno nismo imeli več skupnega …

V Kalahariju na 450 sva najprej pomalicala, potem sem kakopak en oreng kofe spil, potem sva se pa kar na moj vodovod spravila. Sva splezala tisti kamin, prek katerega slap teče in ki ga zadnjič prosto in sam nisem upal splezati in podstavila kanister, v katerega bi vodo lovili in potem s cevjo bliže bivaku spravili. Ponavadi tam močno teče, tokrat je voda pa samo po stenah mezela in seveda ni hotela v plastično posodo! Sem bil močno razočaran, čeprav sem vedel, da voda zdaj bo, le dež mora pasti, ampak res sem si želel videti, kako bo prvič pritekla. Je Erki videl moje razočaranje in je nad posodo vrvico privezal in jo v kanister spustil, da je prek nje voda tekla v posodo, potem sva pa najmanj 15 minut tam stala in opazovala, kako se posoda počasi, počasi, počasi polni.

Sem obupal, da iz vodovoda v tej akciji (spet) nič ne bo in sva se sputila do luknje, v katero je odtekala voda in se je Erki noter zguzil, jaz sem ga pa od zgoraj varoval. Se je spustil v kar prostorno dvorano, a je kasneje na žalost prišel tja, od koder sva prišla, sva odkrila že odkrito.

Na konec dvorane sva s kanistrom še po vodo skočila v sifon in ko sva ga trogala proti bivaku, je ugotovil, zakaj si želim vodo pripeljati bliže šotoru in hrani. Ker troganje tiste 15 litrske posode, polne vode skozi ozke in blatne dele ni prav nič zanimivo.  Pa vodo ne potrebujemo samo za kuho, predvsem jo potrebujemo za umivanje in pranje, zdaj posoda, ki ni dobro oprana, dobesedno hodi. Jo plesen tako obraste, da se samostojno premika po Kalahariju …

Ko sva se vrnila k bivaku, je začel Erki pa vriskati, da voda teče! Sem mislil, da me heca, ampak na koncu 40 metrske vrtne cevi je res mezelo. Sem si ves vesel in navdušen roke opral, hkrati pa nisem vedel, ali naj bom navdušen ali ne. Pa me je Erki potolažil, da to je to. Sva podstavila posodo, in v tokratni suši se je v 10 minutah nateklo toliko litrov, da sva z lahkoto na koncu pomila vso posodo. Tudi lonec, v katerem sva skuhala gobovo juho z jurčki  …

Pobrala sva še vse smeti in se malo pred deseto zvečer odpravila proti površju. A sem že v drugem breznu, ki je vsaj zame najhujše od vseh neštetih brezen, saj ima v ožini še dodatno ožino, zaklel ko furman. Malo preden sem se v poko zarinil, sem dol pogledal in opazil, da je direktno pod nožno prižemo plašč vrvi popolnoma uničen. Erki ne bi mogel po takšnem štriku gor, vozla pa tam absolutno ne bi mogel napraviti, saj se je v takšni ožini nemogoče prepeti!

Sem mu rekel, naj gre nazaj v bivak, da jaz grem pa po pomoč, pa se mu ni zdelo zelo smešno. In sva potem nekaj s tisto vrvjo čarala in sčarala, da je lahko prišel do mene, naprej sva pa še kar na nekaj vrveh poškodbe opazila. Ja, dolgo so že noter, jamo aktivno raziskujemo, svoje pa dodata še blato in voda …

V bivaku na 200 m sva spet kofetek udarila (no, jaz sem ga), Erki je sir pojedel in salamo, ki jo je še imel, jaz sem pa malo po vreči pobrskal, v kateri imamo konzerve, ki smo jih že pred leti dol spravili, ko je bil ta bivak še glavni bivak za podporo raziskovanju! Ampak katero koli konzervo bi odprl, bi bil to obrok presenečenja, ker so z vseh že odpadle nalepke z napisom, kaj vsebujejo, le eno sem našel, ki je imela sestavino narisano direkt na pločevino. Tuna z različno zelenjavo. Sem jo kar odprl, a sem skoraj povsem prepričan, da je bila pokvarjena. Okus je bil ogaben, se mi je spahovalo do vrha …

Proti vrhu mi je pa že krepko energije zmankovalo, a toliko sem jo še imel, da ko sva po džju hodila proti bivaku okoli pol dveh zjutraj, da sem z opremo ropotal in vpil. Medvede opozarjal, da prihajava. Marko mi je pomagal, ampak on ne iz strahu pred medvedi, le ritem ga je premamil …

Ko sva se umita in preoblečena v posteljo spravila, sva stokala ko za stavo, če bi naju kdo zunaj poslušal, bi mislil, da sva se nakurila in vžgala! Preden sem zaspal, sem še Anžiju poslal sms, da sva zunaj, ker je še ob enih zjutraj poslal sporočilo, da naj mu nujno sporočim, kdaj bom ven prišel, da ga nekje v Avstiji ne bo skrbelo, potem me je pa zmanjkalo. Mi je Klemi danes povedal, da ga je danes zgodaj zjutraj klical, da ga skrbi, ker se nič nisva javila in kaj naj naredijo, da je zaskrbelo še Klemija, čez par minut je pa še enkrat klical, da sva zunaj. Da je očitno ponoči v spanju moje sporočilo prebral in do zjutraj pozabil nanj …

Z Erkijem sva pa ne prezgodaj (po njegovih merilih, kakopak) vstala, nekaj pojedla (jaz sem pa oreng kofe spil), pospravila in odpeketala proti domu. Oprat opremo, ker v soboto je že spet vaja jamarske reševalne.

Ampak, vodovod pa zdaj dela, kaj je nekaj bolečih mišic v primerjavi s tem!

  1. Ni še komentarjev.
  1. No trackbacks yet.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja