Home > BlogXtreme > Jama št. 2

Jama št. 2

3. junija 2017

Danes smo sodelovali na vaji Civilne zaščite Gorenjske z močno mednarodno udeležbo. Zbrali smo se nekje v Bohinjski Beli ob 7h zjutraj. No, skoraj.
Vstal sem že ob 5h zjutraj. Spal sem. Sem se v posteljo spravil že malo pred tretjo. Pa je prišel prvi sin domov, saj veste, kakšna je današnja mladina. Je bil tih, moram povedati v njegovo obrambo, sem ravno zaspal. Ampak se ga je kuzlica zelo zelo glasno razveselila. Sem zaspal nazaj, ko se je pomirila. Pa je prišel drugi sin domov, saj veste, kakšna je današnja mladina, občasno tudi domov pride. Je bil tih, to že, a se je tudi njega kuzlica zelo zelo glasno razveselila! Sem uspel zaspati nazaj, ko se je pomirila, a je že ura zvonila. Ki je zbudila mojo predrago in ki je pet minut mene brcala iz postelje. Sem si vzel tri minute, preden sem si skrtačil zobe, da sem kuzlici na uho rulil. Njej ni bilo nič jasno, se je pa videlo, da ji ne paše in bi ji še malo težil, pa je moja predraga znorela in oba nagnala iz spalnice!
Pri Ticotu sem bil začuda ob dogovorjeni uri in še sploh nismo bili v zamudi, a je Božič zamujal. Se nisem sekiral, le mirno sem si rekel, da ga bom komandantu zatožil. Je prišel in smo skočili po Bizija. Ki nas je že klical, kje da smo. In smo mu povedali, da skoraj pred njegovo hišo in da naj kar pride, a ga ni in ni bilo. Je šel še kakat. Sem se pa že malo zasekiral, ker je že komandant klical, kje da smo in sem mu samo magično besedo izrekel (Bizi!), pa mu je bilo vse jasno. Me ni nič karal, celo nekaj sočutja sem začutil v njegovem vzdihu …
V Bohinjsko Belo na vojaško vadbišče smo prinoreli z debelo zamudo, a še pravočasno. A tja ne moreš kar tako, nas je neka deklica vse popisala. Ravno prav smo bili zbujeni, da smo ji ven potegnili zadnji živec. In ko smo imeli že zalet, sem avstrijske reševalce s hudim hudim čolnom pozdravil s Ciao, cari amici, italijanske pa z Guten Tag, liebe Freunde. Ravno toliko obvladam oba jezika, da sem oboje v visoke obrate spravil …
Potem par kofetkov, da sem v obrate spravil še našega komandanta, nato mo pa že bili spet v kombijih in proti Bohinjskemu jezeru leteli. Pri rampi smo deklico s papirjem v rokah spet v totalne obrate spravili (nismo potrebovali veliko, nas je že poznala!), par deset minut kasneje smo se pa že v avstrijski čoln rinili. Saj so bili tudi slovenski, a avstrijski je bil res hud, ko mali trajektek. So nas celo na drugi strani jezera, pod strmo steno, uspeli suhe izkrcati, potem smo se pa v hrib zapodili. Imel sem (komandantovo) informacijo, da je do jame švoh 15 min. Pa itak da ni bilo. Najprej smo po ravnem hodili 15 minut, kar sploh ni štelo, potem pa v skoraj navpični hrib, kar naj bi trajalo pa dobre pol ure. Najmanj. In ko je iz vseh lukenj puščalo, saj sva bila s Ticotom obložena z vso jamarsko kramo, pa še nosila sva nosila, sva preklinjala tako jamarsko reševalno kakor sama sebe, kako vedno na to foro padeva. Ker sploh ni bilo obvezno na vajo priti, a sva šla, malo za trening. Ko sem od samega hudega parkrat skoraj bruhnil in me je sonce nabijalo, ko da sem v peklu in ko sem bil prepričan, da najbolj trpim na vsem svetu in sem pavzo udaril, je pa Bizi mimo prisopihal. In sem se nehal sam sebi smiliti v trenutku!
Se je Bizi zasekiral, če res tako slabo zgleda in smo mu vsi potrdili, da večjega reveža ni od njega, je pa mimo prisopihal nek gorski reševalec. Očitno je bil nov in brez kondicije, kaj pa vem, a v tistem trenutku se nam je Bizi nemudoma nehal smiliti in smo razmišljali le še o tem, ali bo človeka že pred vrhom kap ali šele na vrhu.
In ko gledaš hujše trpljenje nekoga drugega, je tvoje malce znosnejše in je nekako kar šlo.
Smo prišli do jame (po komandantovi informaciji!), kjer smo se v jamarsko opremo spravili in sem vsaj malo do sape prišel, vesel, da se bom končno v jamo spravil, ki je bolj moj element, ko bi me pa kmalu kap. Do jame smo morali namreč preplezati še zares zahtevno steno! Najmanj dobro štirico, če mene vprašate. Ja, okej, nič posebnega, če imaš gorniško opremo, v jamarski pizdariji, z gumijastimi škornji in obtežen z vso kovačijo za v jamo sem bil pa na robu zmogljivosti, ampak res!
In ko sem že mislil, da huje sploh ne more biti, je pa Bizi mimo mene prisopihal in sem se precej nehal smiliti sam sebi …
Tico je bil vodja 1. ekipe, jaz pa 2. Kar pomeni, da sva bila na dnu. In bi morala med prvimi v jamo, a ker sem imel v svoji ekipi (samo) Bizija, sem dobil sončne opekline, preden sem ga skibiciral, da zdaj bi pa mogoče že šli malo na hladno.
Sem Reharju pomagal nositi nosila, a ne dolgo, ker se je človek ustavil na svojem delovišču, nosila pripel name (poleg vse opreme za manevre, ki sem jo že nosil in osebne opreme) in mi zaželel srečno pot. Sem kar crkoval dol grede, nič ne tajim. Saj Bizi bi mi pomagal, kot edini član moje ekipe, a kaj, ko se je pri vsakem zataknil in pozanimal malo o očetu, pa mami, sestri …
Ko sva končno prišla na delovišče, sem hotel vzeti telefon, s katerim sem fotkal načrt jame in vse manevre, ki ga je izrisal Walter, a sem ga pozabil zunaj. Kakopak. Me je s pomembnim in pomenljivim izrazom na obrazu rešil Bizi, ki si je zadevo prerisal na papir …
Sva naklofala manevre, vmes so pa že nosila s poškodovanim potapljačem prišla do naju. Njegovi prijatelji, tehnični potapljači, so veselo kapljali mimo mene in mi vsi po vrsti voščili srečo, šele pri tazadnjem sem se spomnil, da bi jih v bistvu moral zaustaviti, da bi nam pomagali. Ker nas je bilo odločno premalo. Sem vpil za njimi, pa me kakor niso slišali, šele ko jih je poklical tazadnji potapljač, ki sem ga zadrževal, in je spoznal, da mimo mene res ne bo šlo, so prišli nazaj. In smo potem složno garali skozi vso jamo in nam je šlo okej, sproti smo pa še razopramljali manevre in opremo pošiljali više gor, ker smo šli v jamo namerno s premalo opreme. Prav simpatična vaja je bila, na kateri smo se nagarali, na počitek kot ponavadi, ko nas je trikrat preveč, ni bilo niti pomisliti!
Večino smo delali na žgance z minimalnim varovanjem, le pri nekem tehničnem detajlu, ko bi moral odmik popustiti, se je pa zabremzalo, ker je nek pepe, kakor sem glasno ugotovil, popolnoma narobe zadevo zvezal in se je sploh podreti ni dalo. Je bil poleg mene komandant, ki je zadevo zagovarjal, da sploh ni tako slabo postavljena, da sem kmalu spoznal, kdo je vse skupaj sčaral. Pa se še potem ni dal, se je zagovarjal, da nam je že zunaj povedal, da bo šlo večinoma s fizično silo! In sem šele tedaj ugotovil, kaj pomenijo črki FS skoraj povsod po načrtu jame …
Zunaj smo bili nekaj po 15. uri, kjer so nosila in ponesrečenca prevzeli gorski reševalci. Jih je bilo prav zanimivo opazovati, res so mojstri, obvladajo!
Oni so pa z zanimanjem nas opazovali, kako crkujemo dol po tisti steni, še posebej predsednika Jamarske zveze Slovenije, ki je v dolini pozabil in čelado in plezalni pas in si je vsaj pas zvezal kar iz koščka vrvi ter se spustil v prepad! So ga celo posneli! Naš predsednik je sicer mislil, da ga snemajo, ker je tako iznajdljiv, jaz sem pa prepričan, da se bo tisti posnetek pri šolanju gorskih reševalcev še dolgo vrtel v smislu, kako se zadeve absolutno ne delajo!
Nekako smo crknili do obale jezera (no, vsaj seniorska sekcija JRS) in med potjo sem bil res prepričan, da se bom namesto jamarskemu reševanju raje filateliji posvetil. Potem sem se pa v jezeru malo oplaknil in ohladil in je bilo precej bolje.
Po nas je prišel slovenski čoln, nek napihljiv z ne prevelikim motorjem zadaj in v katerega so sprejeli le štiri osebe. Jamarji smo vsi mirno sedeli na obali, smo čakali na avstrijsko topnjačo, a ker so potrebovali še enega, sem se jaz žrtvoval in se jim pridružil. Sta brodarja razložila, da njun čoln sploh ni slab, da sta onadva nosila odpeljala in ne Avstrijci. Sta ubrala bližnjico in prva prišla do ponesrečenca. Ki je sicer hotel na avstrijski čoln, a ker je bil zvezan v nosilih, se braniti ni mogel, ko so ga potegnili v gumenjaka in se je lahko le tresel, ali bo vožnjo preživel ali se za finiš utopil …
Vrla Bohinjca sta nas v bazo peljala bolj ob obali in nas opozorila, kdaj moramo pogledati proti gozdičku, da smo dve nudistki opazili. Pa še ponosno sta povedala, da sta Bohinjca in da za tovrstno vodeno ekskurzijo računata po dva evra, ampak da za reševalce bo tokrat zastonj, pri Avstrijcih pa takšnega razgleda ne bi bili deležni, ker ne poznajo tapravih skritih kotičkov …
Par kavic v kafiču ob jezeru, potem pa nazaj v bazo, kjer je bilo res nešteto vozil in plovil, na vaji je namreč sodelovalo prek 200 reševalcev! Najprej smo pri rampi tisto deklico spet v obrate spravili, da je prav z zobmi škripala, potem smo si dobrote z žara privoščili in kavico ali dve, okoli pol osmih smo se pa končno proti domu lahko odpravili. In ko smo se pred rampo spet zaustavili, deklica s papirjem v roki ni mogla skriti nasmeška na obrazu! Morda je malo pomagalo to, da je Tico dva pira spil in se je z megafonom igral! Odšli smo torej v stilu, dobro zapisani …
Aja, reševalno vajo smo imeli pa v jami Govic, ki ima katastrsko številko 2!

Comments are closed.