Evo, spet je prišel tisti čas v letu, ko se moja predraga družina vsa vesela odpelje na morje, jaz pa ves vesel mislim, kako bom deset dni po podzemlju trapljal! Pa je čedalje teže, trapljati po podzemlju. Ali so vsi na morju ali vsi delajo ali se jim pa le ne da in se skrivajo pred mano. Ampak, da ne bom krivičen, lani sem tako stokal po tem mojem bogem blogu, kako nihče noče z mano v jamo, da se me je Erki usmilil in se mi tista Paradana še danes spahuje! Sem se naučil, ne bom nič stokal!
Evo, frej sem (no, saj sem itak vedno), če bi šel kdo rad v Čaganko, naj mi pošlje sms. Ker tam gor je signal švoh, klic poredko pride, sporočilo pa se sčasoma prebije …
Sem najmlajšega sina, ki ga nekaj časa torej ne bom videl, na sladoled povabil. Je šel nergavo poleg, ni to za njega, pa tudi sladoleda ni hotel, si je palačinko v slaščičarni ubodel sredi najhujšega poletja! Sem štel do deset, nima smisla skregati se pred potjo in sva lepo v miru jedla, še kuzlica je mirovala, ko je čakala, če bo kaj z mize padlo! Saj takšna udobna tišina med možaki je čisto kul, a kaj, ko nikoli ne traja. In tudi tokrat kakopak ni.
Nisi ti tako znan kot sem mislil, je nenadoma izstrelil.
Nič nisem štekal, sem zahteval podrobnejše pojasnilo.
Že pol ure sva tukaj, pa sta te samo dva pozdravila, je pojasnil. Sem mislil, da si bolj slaven …
Eh, se mi je kar malo zafržmagalo, da sinovih pričakovanj ne izpolnjujem in sem se že začel izgovarjati, da sva šla v slaščičarno v del mesta, kjer sem bil menda prvič po res dolgih letih, pa da soseska ni ravno znana po nekih velikih intelektualcih, da v tistem spalnem naselju ljudje v povprečju preberejo toliko knjig, kolikor jih jaz napišem, pa ga to ni najbolj prepričalo.
Sem poskusil s še zadnjim adutom – da naj gre z mano na kakšno vajo jamarske reševalne službe, da tam me pa vsi poznajo, pa je le z roko zamahnil, da to ne šteje, da to je skoraj ko moja služba … Sem mu dal prav, kaj sem pa hotel, sem na hitro še sam malce znižal mnenje o moji slavi, še posebej, ko mi naslednjih dveh, ki sta me pozdravila, ni priznal. Ker sem namreč pozdravil prvi …
