V zavetrju

Prek 50 ljudi se je danes udeležilo jamarskih izpitov, ki jih je JZS organizirala pri Čaganki, soorganiziralo jih je ob 55-letnici pa naše društvo. In se nas je nekaj garačev že včeraj odpravilo v gozd, da vse pripravimo, pa poligon postavimo in podobno. Saj načrt je bil dober in izvedljiv, tle ni kaj za tajit, a ko mesnine švicnejo na ognju in pločevinke začnejo sikati ob odpiranju, se vsak, še tako dober načrt, sfiži.

Presenetilo me je, da je bilo gor kar nekaj kandidatov za sobotne izpite, nalivali so pa, ko da nimajo nobene skrbi na tem svetu. In ko je razpoloženje postalo res prešerno, so šefi sklenili, da naj prisotni kandidati za jamarje in jamarje pripravnike kar pisne teste pišejo, da ne bo naslednji dan zjutraj, ko jih je imela glavnina z vse Slovenije za priti,  prevelike gneče. So junaki in junakinje res prijeli za svinčnike in tudi pisali, začuda so bili pa rezultati kar pozitivni. Mislim, pozitivni kljub temu, da se recimo en naš kandidat za pripravnika zjutraj ni takoj spomnil, da je pisne teste že oddelal in je bil nekaj časa po nepotrebnem živčen! Pa ker so teste odpisali, mesnine pa še naknadno dobro zalivali, je samozavest rasla do neba!

So se kar trije predme usločili in mi proti jutranjim uram roko moleli, da naslednji teden bo pa Čaganka do dna padla! Da naj v roke sežem, da bo uradno! Ker na srečo sam veliko nisem pil in je nekaj razsodnosti še bilo v meni in ker si želim letos kljub vsemu še kaj sonca naužiti, sem jim v roke segel le za kofe na -250 m. Kar nekaj prepričevanja je bilo potrebnega, da so se zadovoljili s takšno malenkostjo …

Zjutraj je bilo vstajanje pa kakopak oteženo in preden so se nekateri v delovne obrate spravili, je bilo kar nekaj preganjanja potrebnega. Delovišč za nekaj manj ko trideset kandidatov za bodoče jamarje je bilo ogromno in veselo so zbirali podpise inštruktorjev. Sem se tu in tam malo do drugih delovišč sprehodil, malo pofirbcat, največja gneča je bila pa pri Marku Z., ki je imel točko prva pomoč. Možake je na hitro izprašal, s kakšnim  flajštrom se žulj pozdravi ter jih nemudoma naprej poslal, ženske so morale pa detajlno odgovarjati na vprašanja pa na kolenih lutke tam pri njemu matrati …

Kljub res velikemu številu ljudi smo se kar hitro obračali in smo na golaž k bivaku prišli še po debelem soncu! Po podelitvi diplom in priložnostnih majic smo prešli na tekoče zadeve in velika večina se jih je potem kmalu domov odpravila, da smo lahko začeli pospravljati. Ko smo pa še po soncu skorajda pospravili in so tisti, ki so ostali, še bolj na tekoče zadeve prešli, sem se pa odločil domov odskakljati. In do prvega večjega klanca, ko se začneš proti prelazu na Gorjancih vzpenjati proti bolj sončni strani, sploh nisem opazil, da mi ko kakšen kolesar v zavetrju sledi Anži s svojim avtomobilčkom. Je nov reševalski kombi namreč močan in hiter in ko je potegnil navkreber, je Anži odpadel, da sem ga šele tedaj začuden opazil v vzvratnem ogledalu …

Jamarski reševalec Jurček, ki izpite zadnje čase rafalno polaga, se je pa očitno naučil lekcije. Tokrat ni nič obljubljal pranja šip, če inštruktorski izpit naredi. Pa ga je kljub temu naredil …

One thought to “V zavetrju”

  1. Sem potem kasneje od drugih izvedel, da si jim potožil, da tebi pa nisem pustil iti na kolena… dragi prijatelj oprosti. Drugič, ko bo manj gužve… 😉

Comments are closed.