Čokolada

V soboto smo imeli reševalno vajo nekje nad Kostanjevico na Krki. Le dva reševalna centra, Novo mesto in Ljubljana. Ponavadi mi je vseeno, kam me v jami vtaknejo, a ko sem to soboto zjutraj stal pred načrtom jame Pekel, da si ogledam, kam so me kot vodjo reševalne ekipe vtaknili in kakšne reševalne manevre bomo morali postaviti, sem zatrmulil ko majhen otrok. Da kar je preveč, je pa preveč, da sem in že nekaj star pa še na dnu Čaganke sem bil par dni prej in da nisem supermen in da jaz enostavno ne morem več! So me gledali, ko da jim ni jasno, kaj trmulim, kar me je seveda še bolj podžgalo in sem pojasnil, da enostavno nimam ne energije ne moči, da bi na vaji rinil tja nekam na 400 m globine, plus da še od Čaganke na koži enostavno več nimam prostora za nove modrice. Potem so mi pojasnili, da 500 in nekaj metrov pomeni dolžino jame, torej dolžino vseh rovov in brezen, da reševali bomo pa le iz globine nekaj več ko 130 m, kolikor je brezno globoko. Sem si oddahnil, pa še malo nerodno mi je bilo, nič ne tajim in smo z Urbijem in Damijanom na hitro nabrali potrebno opremo ter odpeketali proti jami. V bazi pri vhodu sem se malce z Markom Z. zaklepetal in Orešarjem, nekje iz ozadja se je pa med prasketanjem in hreščanjem nekakšno žensko kričanje slišalo. Ga nisem nič omenjal, ker sem mislil, da imam prisluhe ali kaj, dokler Marko Z. ni stopil do jamskega telefona in zahteval nekam v jamo, da slušalko umaknejo od poškodovanke.

Verjetno se mi je vprašaj narisal nad glavo, zato je mirno pojasnil, da se je verjetno Katja preveč vživela v vlogo žrtve. So ji naročili, naj bo realistična, pa ker ni profesionalna igralka, verjetno še nikoli ni slišala za overacting!

V jami smo si kot vedno najprej ogledali naš odsek. Ni bil preveč kompliciran, le skala za pritrdišča je bila povsem gnila in smo morali iskati dobra mesta tudi daleč od idealne smeri. Vmes je pa enkrat Dejan od spodaj predlagal, da če mi naše delovišče malo spustimo k njim, vsem zelo olajšamo delo. Pri takšnih predlogih sem zelo skeptičen, ko ti nekdo pove, da če še malo njegovega narediš, da bo bolje tudi zate, a tokrat je imel prav in smo dokaj hitro postavili prav enostaven vrvni manever s protitežo čez dva odmika. Zame, ki naj bi bil spremljevalec nosil na mojem odseku, je to pomenilo le malce več plezanja in manj manevrov, za Urbija in Damijana pa veliko večje trenje na vrvi in posledično mnogo težji izvlek, a kaj čmo, delavci vedno najebejo …

Pa roko na srce, tudi meni kot vodji ekipe ni bilo z rožicami postlano, poleg mene se je v vlogi ocenjevalca vaje ves čas smukal novopečeni inštruktor Erki. Saj ko sva bila par dni nazaj v Čaganki, je bil čisto zabaven, tokrat mi je pa živce kravžljal, ko mi je pod roke gledal in vsake toliko kaj v beležnico zapisal. Itak mi je bilo jasno, da pohval v beležko ne piše in sem bil prav vesel, da mu še nismo dali nove vodoodporne beležke, ki je nekoliko večja od njegove, ker koliko bi se pa šele tam razpisal, ko bi imel več prostora …

Je enkrat postokal, da škoda, ker s sabo nima fotoaparata, da bi par stvari pofotkal in sem mu predlagal, da jaz pofotkam za njega z mojim fotičem, če hoče, a me že preveč pozna. Je zadeve raje zapisal, ker je vedel, da bi fotke jaz zagotovo po nesreči izbrisal …

Ko smo postavili vse manevre in se je začel izvlek, smo se postavili na svoja mesta in čakali. Pa vedeli smo, da moramo s poškodovanko v nosilih še posebej skrbno ravnati, ker menda vpije, že ko “poškodovano” nogo samo pogledaš, pa naročeno ji je bilo, da si mora vse zapomniti in poročati. Takšnih denunciantov, ki so prvič v nosilih in svojo nalogo resno vzamejo, se pa reševalci najbolj bojimo!

Ko so nosila prišla v moje roke, sem hotel začeti najboljše, kar znam, zato sem dragi poškodovani prijateljici, zvezani v nosilih, najprej dvignil vizir čelade, da ji pritisnem poljub na lice, a sem pozabil, da imam na glavi tudi jaz čelado in sem jo z njo najprej ruknil v čelo, ko sem hotel zadevo nemudoma popraviti, so mi pa nosila iz rok ušla in so rahlo butnila ob steno, jaz pa malo manj rahlo v drugo steno. Sem jo kar videl, kako si piše v glavo poročilo o tem, kako so nosila sprejeli na mojem odseku, zato sem bil potem bolj resen in smo se trudili po najboljših močeh, da je nismo preveč tresli in mikastili. Ko sem jo predal Bizijevi ekipi, sem še malo duhovičil, da bo poročilo o delu moje ekipe malo omilila in ko je izrazila željo po čokoladi, sem ji hotel željo seveda nemudoma izpolniti. Sem čokolado imel, ampak v torbi kakšnih 20m nižje. Sem ji povedal, da če si res res želi čokolado, da lahko skočim ponjo (jah, vem, kaj vse počnemo za boljšo oceno!) in je moja draga nežna blond prijateljica rekla, da si jo res res res želi. In sem stopil do vrvi, da se spustim v brezno, kjer sem imel torbo, vmes je pa do nosil prišel Bizi. Je še njemu potožila, da bi čokolado in ko sem že hotel reči, da naj počaka par minut, da grem že jaz ponjo, jo je Bizi mimogrede dokaj ostro zavrnil, da je dobila zdravila proti bolečinam in da ne sme nič jesti. In sem kar začutil, kako mi rasejo oslovska ušesa in če moja draga prijateljica ne bi bila tako nemočno zvezana v nosilih, ji tudi tahitre teniske ne bi pomagale poštartati dovolj hitro, ko bi jo že dosegel!

Nosila s ponesrečenko so potem odpotovala proti površju z drugo ekipo, mi smo pa vse pospravili in še sami splezali v vročino. Smo bili pridni, z vajo smo končali kmalu po drugi uri popoldne, kar se nam ne zgodi pogosto!

Ko smo se preoblekli, sta nas v debeli senci Marko Z. in Tanja seznanila še s funkcijo psihološkega zaupnika, ki ga imajo že skoraj vse službe, ki se srečujejo s smrtnimi in travmatičnimi primeri, Jamarska reševalna pa je prve dobila šele lani. Je bilo tako zanimivo in poučno, da je potem za analizo vaje skorajda zmanjkalo časa, saj so mesnine že švicale nedaleč stran. Smo vsi ko po dogovoru omenili le, da je bila vaja super in kakšnih prevelikih napak ni bilo, le Erki je beležnico odprl in počasi prebral roman, ki ga je zapisal. Saj reševalec Bojan bi pa tudi vse napake prebral, ki jih je kot ocenjevalec vaje opazil, a je beležnico dobil šele ko je iz jame prišel, spomin v njegovih letih pa ni več, kar je bil. Ali pa je bil morebiti kot mi vsi le lačen …

Domov grede smo pa še konjsko vprego prehiteli in smo mi gledali njih ko svetovno čudo, a to mi mamo še pri nas, oni so pa gledali nas ko svetovno čudo, a to tud mamo mi pri nas …