Včasih se kakšen dan res naredi. Iz malenkosti. Kliče danes Grdin, da gre na kosilo, da je lačen ko konj, potem me pa na kavo povabi. Sem bil za, saj domače kave so okej, ampak družba ni najboljša, če sem sam. Takorekoč bi lahko kdo celo pomislil, da sem v slabi družbi, če sem sam s sabo, in verjetno se kaj dosti ne bi zmotil …
Sem v miru pokonzumiral dnevno časopisje, do konca spil že rahlo ohlajeno kavo (ja, vem, to je res neizmerni optimizem, če jaz hladno kavo pijem, ker kaj dosti lepši pač ne bom), potem pa kar v avto sedel in se v mesto zapeljal. Saj ponavadi je hitreje peš priti v kavarno kakor se tja odpeljati in parking poiskati, a danes je bil eden tistih dni. Ki so se naredili.
Sem zapeljal v center in dobil prazen parking direktno pod kavarno in direktno pri avtomatu za parkirne listke. In še en evro sem imel v žepu, ker ponavadi plačevanje s telefonom ne dela in se potem tresem, ali bo prišel redar ravno takrat … Sem menda po res dolgih letih parkiranje plačal z denarjem (no, saj ga drugače tudi, kakor rečeno, vendar z virtualnim prek telefona), kar nekaj časa sem moral iskati režo, kam se flikne kovanček. Celo listek sem si ogledal, preden sem ga vtaknil za steklo, če je kaj drugačen. Ni bil …
V kavarno sva s prijateljem vstopila istočasno, je model ravno pojedel in si med potjo proti kavarni še sladoled privoščil. Sem si spet rekel, evo, eden tistih dni, ponavadi ga čakam ko Godot! Sva sedla za mizo, dobila dobri kavici, je Grdin malo postokal, da to jamarstvo ga bo ubilo, da je zadnjič na poti v jamo karter razbil (ne vem, kaj je to, ampak zvenelo je drago) in da ga ne moti toliko, da bo plačal zadevo ko suho zlato, temveč dejstvo, da so vsi mehaniki po dopustih in ga naročajo za september. On pa brez olja v motorju ne more voziti svojega Saabka …
Sem postokal, da s temi Švedi je sam križ, da tudi na mojem Volvu imam sranje, kar ga je malo poživilo, tuja nesreča vedno malce omili lastno, samo ko sem povedal, da pri meni piše le, da je pozicijska lučka fuč, se je malo zbunil, da to ni primerljivo. Pa je, po mojem mnenju, ti Švedi so toliko pozicijskih žarnic v Volva nametali, da nikoli ne najdem pregorjene! Ker piše samo, da je ena žarnica fuč, ne pa tudi, katera!
Sem mu dal telefonsko od dr. Stibrota, ga je poklical, kljub stokanju, da ga je enkrat že zavrnil, da Švedov ne popravlja, ker imajo povsem druge vijake pa to in začuda ga je dr. Stibro že naslednji dan ob šestih zjutraj naročil! Pa da mu ne bo pol avta razmontiral, da bo poskusil le zašvasati zadevo, kar bo ajncvajdraj! In je bil Grdin tako dobre volje in vesel, da je celo on za pijačo dal, plus dodaten kofe mi je naročil! Saj pravim, eden tistih dni …
Sem šel potem proti avtu tistih par korakov in vidim pri parkomatu eno tetico, ki se jebe s plačevanjem s telefonom. Ji ni šlo, njen dan ni bil glih ko moj, sem takojci uvidel. Sem pokukal na svoj listek, kjer je bilo še skoraj 40 minut parkinga plačanega in ravno ko je tetica uradno obupala nad sodobno tehnologijo, sem ji tisti listek pomolil. Da če gre samo po kratkih opravkih po mestu, bo zadostovalo. Je oklevajoče vzela tisti listek in oprezala okoli, če je kakšna skrita kamera, pa preden ga je zares vzela, je še povedala, da denarja zame oz za listek pa nima. Da je poskusila s telefonom ravno zato, ker nima drobiža. Sem skoraj že bleknil, da jaz vzamem tudi velik denar, pa sem se v jezik ugriznil, ker verjetno ne bi razumela heca in ji zagotovil, da ne rabim denarja od nje. Je vzela listek, pomirjena, ko sem dodal, da bova šla enkrat ob priliki na kavo na njen račun, je pa malo zatrokirala. Saj ko pravim, da je bila tetica, sem verjetno malce nejasen, ker je bila verjetno celo mlajša od mene, a bolj jo je verjetno zmotilo, kaj bo njen mož rekel, če bo šla z neznancem na kofe …
Ampak protestirati ni mogla, vrniti mi tistega listka pa tudi ne in še ko sem se odpeljal, je stala bogica tam s tistim listkom v roki in verjetno razmišljala, kaj naj. Se bo verjetno še kakšen mesec bala, da jo bom enkrat potrkal po rami in zvlekel na tisti kofe na njen račun …
Popoldne se je sin z morja vrnil, najmlajši, ki se meni živcev še ne upa preveč kravžljati, drkanje v glavo le na mamici sprobava. Eden tistih dni, vam povem. Pa še ko smo šli s kuzlico na sprehod, je ta začuda ubogala …
Ponoči, ko sem šel po Grdina do dr. Stibrota, je namreč kar pred delavnico avto odpeljal, da zjutraj ne bo rabil vstajat, sem pa še tisto žarnico popravil. Sem brcnil v tisti del, kjer se mi je zdelo, da malo manj sveti in je proradilo. Mislim, vsaj napis v avtu je izginil. Kar meni zadostuje!
Saj vam povem, eden tistih dni …
