Je rekel Grdin, da ima posla prek glave in še čez, ampak da kaj mu bodo bale denarja, če ne more uživat in me je naročil za v jamo. Da ima zjutraj še nekaj za naredit, ampak da ob 11h me pa pobere in sva ob 12h lahko že v hladu Čaganke. So mi takšni načrti, ko ni treba sredi noči vstajat, nadvse všečni in ko me je moj mali zlati sin vprašal, ali me mora zbuditi, sem mirno rekel, da ne. Ker ob takšnih urah sem pa načeloma že tudi jaz pokonci …
Pa seveda me je prijatelj ob 11h iz postelje vrgel, mi je nekaj notranja ura očitno zatajila! Potem kakopak par kofetov, pa opremo na kup zmetat, v trgovini se zaustavit za sendviče za v jamo in čokoladice in klobase in jajca za potem, pa sva bila v najboljši bistriški gostilni šele nekaj čez 13. uro.
A sva vseeno pokofetkala z Lenko, kar je red, je red, pa itak sva potem v hladu na terasi ugotovila, da se nama nikamor ne mudi, da imava povsem okej tajming!
Ampak tudi pri bivaku je bilo relativno hladno plus vetrček je pihljal in sva nekaj časa prav resno razmišljala, če bi kar zunaj malce zalegla in klinc gleda jamo, saj v Čaganko gremo lahko kadar koli, pa je potem vseeno delovna vnema premagala in sva so otovorila ter odšla v hladno podzemlje.
Otovorjena ko bosanska konjička! Vrtalnik, akumulatorje, macolo, špico, vrvi, osebno opremo, hrano … Kar dobro sva švicala dol, nič ne tajim in v bivaku na 200 m sva si brez debatiranja kofe privoščila. Saj čas ni najin gospodar, sva družno ugotavljala …
V Game Overju sva potem dotrajano vrv zamenjala in čeprav sva sprva mislila, da bo prineseni kos nove vrvi zadostoval le za dve stopnji, se je izkazalo, da lahko opremiva z njo do vrha in staro vrv povsem odstraniva, le kakšni dve uri posla nama je vzelo, da sva vse prav potegnila …
Nato sva se pa v novejše dele zapodila, da bi v neki fosilni stopnji par železnih stopnic nabila, ki jih potem nisva, ker bi bilo preveč posla in se bomo na tisti stopnjici še naprej jebali z vrvjo, sva raje še malo naprej odsvinjala in razširila del meandra, ki mi pri vračanju z dna pogosto povzroča preglavice. In sva tolkla in razbijala in vrtala in vse, ko sva si enkrat vmes pa malico privoščila in na uro pogledala, sva pa ugotovila, da čas sicer trenutno res ni ravno najin gospodar, da naslednji dan, ko bo spet delovni dan, bo pa spet. In sva se kar proti ven zapodila, tokrat obremenjena še z blatnimi in mokrimi vrvmi, ki sva se jih odločila ven odnesti.
Sem vedel, da ne bo najlažje, v Sedemdesetmetrci sem kuhal in švical, da se je kar kadilo od mene, a sem vztrajal. Da je okej občasno malo kondicirati, ne moreš vedno samo turizem brez obremenitve pod ritjo zganjati, sem se tolažil.
Ko sem nekaj čez polnoč crknil na površje, je bilo zunaj še kar soparno, ni bilo odrešilnega hladu, k sebi sem prišel šele, ko sem pred bivakom vse zabrisal s sebe. Grdin je pa tudi se malce ohladil, ko se je slekel do gat, a se je potem zelo kmalu spet segrel na delovno temperaturo, ko sta naju obiskala dva sršena. Jaz sem bil preutrujen, da bi se bal ali sekiral, le rekel sem si, da bo potrebno očitno spet kakšen badminton odigrati!
Sva si kljub pozni uri klobase z jajci spekla in jih tudi požrla, čeprav sem bil prepričan, da ob pol dveh zjutraj ne bova zmožna pojesti 2 celi klobasi s šestimi jajci, žemljami in sirom. Jap, človek včasih preseneti samega sebe …
Ko sva se pri meni doma poslovila, je pa prijatelj za slovo ugotovil, da nekaj sva pa le naredila, da bo lažje dol zdaj hodit. Da še štirikrat ali petkrat, pa da bo do dna že čisti sprehod. Mu nisem hotel veselja jemati in povedati, da takšnih stopenj, kakršno sva širila skoraj šest ur, je do dna Čaganke vsaj štirideset. Je pa res, da pet ali šest je pa res tako ozko nagravžno ozkih, da če bi že tiste, bi se lahko po hrbtih trapljala …
Ampak, ja, saj čas ni naš gospodar, še parkrat gremo dol in bo vsakič lažje …
