Ob desetih moram biti v postelji, je rekla mladenka, ker moram biti do polnoči doma!
Na tegale sem se spomnil, ko je Dejan rekel, da morava biti do enih zjutraj iz Čaganke, da si ne bo bioritma pokvaril, pa temu potem seveda ni bilo tako …
Nekaj pred osmo zvečer sva se z novo vrvjo in vso potrebno opremo spravila v Čaganko, da bova tam nekje od 260 m globine naprej vrvi zamenjala. Pa do koder prideva, prideva. Posel ne kaj preveč zahteven in kompliciran, a že do delovišča nama ni šlo po načrtih, se Dejanu pozna, da zadnje čase ni veliko jamaril. Ko je prisopihal do mene, je potožil, da je že malo pozabil, kako te Čaganka utrudi, da če bi se spomnil, bi morda prišel kdaj drugič, ko bi imel na voljo več časa …
A ker sva bila že dol, sva se kar dela lotila. Sva prvo utrujeno vrv nekako odvezala, kljub temu, da je bila zakopana v kepi blata, in jo nadomestila z novo, ko sva prišla do konca stopnje, naj bi jo pa odrezal s plinskim gorilnikom. Sem iz transportke izvlekel gorilnik in vžigalnik, sproti sem si pa še cigareto v usta vtaknil. Ko sem jo hotel prižgati, je pa vžigalnik razpadel. Dobesedno. Ga že toliko časa nosim v bidonu, da je bošček podlegel. Se nisem kaj dosti sekiral, saj imam rezerv, da se ven ne vidim. In sem pobrskal po bidonu, vžigalnika pa več nobenega!
In mi je kar malo vroče postalo. Povsod jih imam, v nahrbtniku jamarskem, v obeh bidonih, v toaletni torbici … A jih pokonzumiram, očitno, nadomeščal jih pa nisem. Mi je, kakor rečeno, vroče postalo, pa ne zato, ker vrvi ne bi mogel rezati, zaradi čikov, kakopak!
Sem še malo pobrskal in našel neke posebne vžigalice, ki prižgejo tudi v najbolj mokrih pogojih. Vsaj zdelo se mi je, da so mi jih tako opisovali, ko sem jih nabavljal, čeprav sprobal jih nisem pa še nikoli. In sem eno od sedmih ven potegnil, jo kresnil in občudoval, kako gori, ko je do lesene palčke prišla, je pa crknila. Jaz nisem pa ne čika ne plina prižgal!
Sem vzel naslednjo in z njo prižgal plinski gorilnik, si potem hitro prižgal čik, nato pa še vrv odrezal, na naslednji stopnji, kjer sva vajo ponovila, pa ugotovil, da sva krepko prek 300 metrov pod površino, jaz imam s sabo pa še samo 3 (tri) vžigalice! Pa spet poudarjam, da se nisem sekiral zaradi rezanja vrvi! Sem ob naslednjem rezanju vrvi kar tri čike zaporedoma prikuril, da se zaradi dima z Dejanom nekaj časa sploh nisva videla, pri naslednjem pa celo štiri! Začuda sva z vžigalicami prišla do konca stometrske vrvi in ko sva vso zrezala, sva se napotila proti površju.
Zaustavila sva se še v bivaku v Severnem rovu na 200 metrih pod površjem, kjer sem prikuril zadnjo vžigalico, da sva si čaj skuhala (pa s plinom sem si lahko par čikov prikuril!), potem pa do prihoda v zunanji bivak nisem več kadil. In moram priznati, da sem Dejana kar krepko priganjal, pa ne zato, ker bi moral biti v postelji že ob enih zjutraj, ura je bila pa pol štirih, ko sva ven pokukala!
Dejan si je potem malo magnezija in kalcija kuhal, da je k sebi prišel, jaz sem si pa z guštom čik ob kavi pricinil. Z vžigalico.
Dopoldne sva se še v najboljši bistriški gostilni ustavila na par kofetkih, da sem prišel na 100 % energije, Dejan ni pa nič pil, ker je zaradi premalo spanca bil na 80% …
Doma sem seveda najprej opremo opral, nato pa v bidon vrgel 4 nove vžigalnike in v vrečko zavite še navadne vžigalice. Ogenj v bodoče nekaj časa bo …
