Ko smo blatarili po Kostanjeviški, je predragi prijatelj Marko P. praznoval rojstni dan tam nekje blizu. Sem bil povabljen na zabavo presenečenja, a enostavno ni bilo energije zapeljati se k njim gor. In je blago slaba vest se oglasila, kakopak, četudi on na moj rojstni dan pa tudi še nikoli ni prišel. Dobro, res je, da ga vedno praznujem ali kje bogu za hrbtom v gorah ali še bolj bogu za hrbtom v jamah, a kaj bi cepidlačili …
Slaba vest se je torej blago oglasila in da bi zadevo malce poglihal, sem mu napisal, da sem si njegov okrogel rojstni dan pa čisto zares že v koledar zapisal. In me je takojci njegovo sporočilo zadelo, da to bo šele čez dve leti, nakar sem mu eveda odgovoril, da vem in da moj koledar tudi dve leti naprej dela. Potem je bilo nekaj časa tiho, nakar je priletelo njegovo priznanje, da občuduje moj pogum, da si pri mojih letih zadeve za dve leti vnaprej bukiram.
Mater, ampak res, sem tudi sam bežno na to pomislil. A me je potem Katja pomirila, da je pogum bolj ko v moji starosti zaradi moje organiziranosti, saj nikoli ne vem, niti kje bom čez dva dni, kaj šele čez dve leti. Sem kupil. In se pomiril. Kakor je rekel mladenič, živim, kakor da bo za današnjim dnem še 700 dni …
Evo, grem, Mostar …
