Home > BlogXtreme > Ribica

Ribica

28. avgusta 2017

Jasna je dobila briljantno zamisel, narediti teambulding s sodelavci pri Čaganki. Z obiskom Čaganke, kakopak. Enega reševalca ima že med sodelavci, torej Marka Z., drugega v familiji, torej mene. In je njena odločitev kar nekako bolj logična, mar ne?!

Ker se teambuilding s sodelavci dela med delovnim časom (ker čez vikend verjetno nobeden ne bi prišel, bi imeli zagotovo kaj bolj pametnega početi), so gor pičili že v četrtek pred kosilom, jaz sem prišel pa malo kasneje, saj sem Lenko iz najboljše bistriške gostilne peljal na točen sladoled v Črnomelj. Ker ženska mora tu in tam v civilizacijo in veliko mesto, saj to je vendar jasno. Veliko mesto je ona izbrala, točen sladoled sem izbral pa jaz, sem pred časom ravno v filmu ga videl, se spomnil na rano otroštvo in od nje izvedel, da ga imajo v Črnomlju. Parking sva dobila prav pred tablo, ki je obljubljala slasten osvežilen točen sladoled in čeprav sem po dolgem času sladoled začel lizati s slinami v ustih, se je kmalu izkazalo, da je bil bolj ko slasten le osvežilen. Ali pa moji mladostni spomini počasi bledijo, kaj pa vem …

K bivaku sem prišel v trdi temi in sem se kar malo bal, da bodo teambuilderji že spali, pa temu kakopak ni bilo tako. Muzika Marka Z. je debelo svirala in medvede odganjala, teambuilderji so pa na raznoraznih kamping stolih ob ognju sedeli ko na najbolj prijetni plaži. Dobrot so imeli s sabo ko za en mesec na morju, meni lačnemu, ki sem le točen sladoled pojedel, so pa prebranac iz kotla ponujali. Pa saj morebiti bi ga še pojedel, kaj pa vem, res sem bil lačen, a ko sem jih gledal, kako se v tistih kamp stolih zadovoljno siti tu in tam, dokaj pogosto sicer, malce nagnejo, da ritnice sprostijo in pritisk s prdcem izenačijo, me je kar malo minilo. Pa me morda tudi to ne bi, kaj pa vem, saj se znam tudi jaz nagniti in pritisk izenačiti, a so mi vsaj pol ure razlagali, kako čudovito ribico so jedli, da takšne še nikoli nihče ni spekel. In potem naj jaz pasulj nabijam?!

Ma, evo, moram biti iskren, saj rib niti ne maram, tistih iz konzerv sploh ne, na žaru pečene pa jem, če jih res moram in ni drugega in sem že malo nutello in kruh sfokusiral, to imam pa res res rad, a ko mi je nekdo spet pasulj ponudil, sem bolj iz heca ko zares vzrojil, da mi fižol rinejo, hkrati pa bučke prodajajo, kakšno ribico so jedli, da bi angelčki ploskali, če bi ritke imeli. Sem bil potem kar malo sam nase jezen, ko je človek seveda vstal, da mi bo ribico spekel in sem se že kar videl, kako jo bom s težavo pojedel in se pretvarjal, da je čudovita, potem pa kasneje pa kakopak na skrivaj nutello pojedel, da se bom najedel in najprej sploh nisem opazoval, kaj počnejo nad žerjavico. Šele ko so prav vsi se zgrnili bližje okoli kurcopeka Martina, sem opazil, da se na žaru sploh ne peče riba, temveč zajeten kos mesa, imenovan svinjska ribica, pa da sploh ni na rešetki, ampak da imajo marmornato ploščo nad žerjavico.

Ma ne bom razlagal kuharskih skrivnosti in kako je šef zadevo pripravil, naj le povem, da sem v skledo potem kar malo naveličano segel po košček mesa (saj veste, fokusiran sem bil na nutello!) in ga fliknil v usta, potem pa … Potem se mi je pa Marija prikazala! Kako je bilo dobro! Bi moral biti pisatelj znan po vsej Sloveniji in ne le v dveh mojih sosednjih ulicah, da bi to lahko opisal! Ko sem tam orgazmiral, je piskrček seveda takojci pristavil še Marko Z., ki je posebej poudaril, da je k okusu nekaj pridodala tudi njegova marmornata plošča! Glede na to, da je z Gorenjske, sem bil skoraj prepričan, da so na drugi strani kakšno ime in letnici rojstva ter smrti zapisani s kakšnega britofa, preveril pa potem nisem …

Ja, s polnim in nadvse nadvse zadovoljnim želodcem sem potem kar z njimi obsedel, ko so teambuildali z različnimi alkoholi globoko v noč in še dlje, ko so se končno v postelje spravili, sem pa še malo bral. Sem si s sabo vzel knjigo, sem mislil, da mi bo dolgčas …

So kozli potem res vstali ob osmih zjutraj, kakor so grozili in sem kar malo zastokal v postelji, a ker me iz nje niso nič brcali, saj so imeli s sabo kepe različne hrane in čudovitega kuharja, sem lahko potegnil do pol desetih in dan začel s palačinko in kavo. Evo, tako se gre v jamo, vam povem!

V prvo Čagankino brezno so se spustili kar sami, je Marko Z. dovolj jamarske opreme pripeljal s sabo. On je varoval spodaj, Jasna na sredini, jaz sem jih pa zgoraj noter brcal. In je šlo kar hitro, pa ker so bili vsi fit in ne preveč utrujeni, sem predlagal še drugo brezno. So bili za in smo vajo lepo ponovili, potem se je pa, kakor se rado zgodi, malce zalomilo.

Špela je nekaj malega zaštrikala in ko je odštrikavala, ji je moč pošla in ko ti moč poide dobrih 50 metrov pod zemljo, zadeve hitro lahko postanejo hecne, zato mi je Marko Z. zavpil, naj ne hodim dol za njimi temveč pripravim reševalski manever, da jo bomo kar ven potegnili. In smo jo, saj to vendar znamo. Na začetku sva bila le dva in je šlo bolj počasi (Marko Z. kot vodja operative JRS je kakopak zadevo vodil od spodaj!), ko so gor prisopihali še ostali, se je dvig pospešil in Špela je kmalu vsa navdušena pokukala na dno prvega brezna. Potem sem pobral vrv in opremo in zadevo spet sestavil zunaj, da smo jo potegnili še na površje. In ker nas je bilo zunaj kmalu spet dovolj, je proti površju šinila ko raketa in Martina, ki je crkoval pa na pogon lastnih mišic, prehitela, da mu je kar zapihalo okoli ušes. In itak da se mu je zafržmagalo, ker če je teambuilding, je teambuilding za vse in je začel godrnjati in mrmrati, da mogoče bi pa še njega potegnili, ko smo ravno pri delu. Sem se nagnil nad brezno in mu povedal, da nisem dobro slišal, kaj je rekel potem sem ga pa vprašal, ali bo lahko prišel sam ven ali ga mi potegnemo. In ko je že prikimaval, sem dodal še, če ga torej mi potegnemo ven ko kakšno pičkico in se je kimanje takojci spremenilo v odkimavanje in je malce zobe stisnil in sam pritrmaril ven …

Smo potem seveda še jedli, kakopak, spet svinjsko ribico in druge dobrote, malo pred tretjo popoldne so pa verjetno ko v službi čudežno vse pospravili v nekaj minutah. Ob 15:00 so pa že avtomobili zakurblali. Šiht se je končal, teambulding tudi in hip, hip, hip, sva ostala s sestro sama.

Da sva še enega v miru pokadila, potem je pa ona direktnega na Dolenjski jamarski tabor udarila, jaz sem moral pa še domov skočiti (kakopak sem se peljal mimo lokacije tabora!) po par stvari, ker itak ne znam za en dan naprej načrtovati …

Comments are closed.