International Cave Rescue Training 2017, če se boste slučajno spraševali o pomenu kratice.
Jamarska reševalna služba se bo v sodelovanju z Upravo RS za zaščito in reševanje osem dni matrala na mednarodnem tečaju za reševanje iz jam. Na tečaju sodeluje 38 udeležencev iz desetih držav (Slovenija, Hrvaška, BIH, Srbija, Črna Gora, Makedonija, Albanija, Turčija, Bolgarija in Romunija), pa si potem predstavljajte, kako je videti, ko vse te specialce, ki večinoma še niso videli vrvi, naženeš v steno. Pa saj so večinoma hudi modeli, reševalci na različnih področjih, gasilci, policijski specialci, potapljači, deminerji … Ampak z vrvno tehniko, kakršno prakticiramo pri JRS, se še niso srečali in so v steni ko otroci v peskovniku. Takoj v smer največje škode! Kukr vse obvladajo, mi se pa živciramo ko nori, da ne bi kaj neumnega naredili in potem na Turka vpiješ po srbsko, na Bosanca po angleško, na Romuna kar slovensko … Okej, na Albanca ne bom več vpil, mi je pokazal fotke, s kakšnimi puškami dela med službenim časom …
Včeraj smo dobro začeli, smo si ogledali košarkaško tekmo za evropskega prvaka med Slovenijo in Srbijo in so bili vsi veseli. Slovenci, ker so naši igrali, Srbi, ker so igrali njihovi, Turki, ker so igrali pri njih, vsi ostali pa zato, ker so predavanja odpadla …
Jaz sem naredil dober biznis, ker sem se z Maksom zmenil, da mi bo za vsako našo trojko dal eno napolitanko in sem mu jih vse požrl že pred koncem polčasa, pa se kaj dosti ni sekiral, njegova slaščica je bila v zeleni pločevinki. Huje je bilo za srbske reševalce, eden od njih si je na koncu celo majico s srbsko zastavo slekel od žalosti, čeprav sem ga jaz celo tekmo tolažil, da je tudi srebro za njih čisti uspeh. Mi je enkrat vmes očital, da kaj se gremo, da če se nam oni kaj mešajo v smučanje!
Aleksa in Bili sta bila pa celo tekmo lepo pametno tiha, saj sta vedela, da bomo Slovenci v obeh primerih, če zmagamo ali izgubimo, neznosni …
Kar je bilo danes v steni malo celo res, ampak ko je začelo deževati ko iz škafa, je veselje do drkanja v glavo itak vse minila. Sem visel nekje v sredi stene in nadziral, kako se tečajniki prepenjajo na pritrdiščih, popolnoma moker, potem pa kar nenadoma ni bilo več nikogar ob meni. Sem pogledal dol in večina tecajnikov se je skrivala v spodmolu. Sem zavpil na prvega, ki sem ga opazil, naj spleza do mene, pa mi je odgovoril, da bo počakal, da neha deževati. Šele ko sem ga vprašal, če bo čakal do četrtka, je stisnil zobe in prisopihal do mene …
Se je potem vreme malce uneslo in smo jih res terali do večerje, ko nekateri niti roke niso mogli več dvigniti, po večerji pa kakopak še predavanja. Že v debeli noči, ko večina poštenjakov normalno spi, se je pa Aleš nekaj raznežil in jih povprašal, kako se jim vse skupaj zdi. In se zdi vsem vse skupaj res super in oh in sploh, a seveda ni trajalo dolgo, ko je prva kritika priletela. Da je toliko novega za njih,da je glava premajhna. Jih je Aleš potolažil, da bo zrasla, ker bo novega vsak dan več. Nekdo je postokal, da kdaj bodo imeli kaj prostega časa! In je Aleš mirno pogledal na uro, ki je nekaj pred polnočjo kazala in rekel, da bodi dovolj in da imajo prosti čas do sedmih zjutraj. Romun, ki si je nameraval malo mesto ogledati med prostim časom, se je potem raje odločil za tuš in posteljo, čeprav sem mu zatrjeval, da je Sežana malo pred polnočjo v nevihti čudovita.
Preden smo se razbežali po sobah, je še Bosanec potožil, da ga tudi teniske bolijo in smo mi predlagali, da spočite obuje, tistemu, ki je povedal, da ne ve, ali je naprej v posteljo padel in potem zaspal ali obratno, pa nismo vedeli kaj reči.
Smo jih potolažili, da smo komaj začeli in da bo še huje in so večinoma res šli prosti čas izkoristi v postelje, nekaj Srbov, Bosancev, Makedonec in nas Slovencev smo si pa še kofe skuhali in kšno pivo odprli in še malo podebatirali. Ker seveda nikjer ne piše, kako se prosti čas porablja …
