Kita

Poškodoval sem si mišico leve roke. Podgorci bi rekli, da sm nategnu kita. Boli in mi gre na živce. Ne zato, ker ne bi mogel v jamo, to itak ne bi mogel, vsi so v službah ali pa imajo kakšne podobne izgovore. Sem si pa privoščil zelo grobo masažo, pa ni pomagala. Sem si dan ali dva kasneje privoščil še malo manj grobo masažo, pa tudi ni pomagala. Čeprav sta me obe opozorili, da ne bo pomagalo, to že moram povedati. Ampak pri drugi sem se vsaj nasmejal. Masaža je prijala, vprašanje maserke, če imamo doma kopalno kad, me je pa presenetilo. Sem priznal, da jo imamo, a da sem jo nazadnje uporabljal, ko je bila televizija še črnobela. Uporabljamo namreč prho v drugi kopalnici. Meni je bilo popolnoma jasno, da sem s to izjavo povedal, da kopalno kad sicer imamo, a je ne morem uporabljati, ker sploh ne vem, če odtoki delajo in kar je še tega. A maserka se ni dala. Da naj zvečer natočim zelo vročo vodo v kad in se malo sprostim. Aja, pa v vodo da moram dati sol. Okej, to mi je bilo logično in če sem se vsaj deloma poigraval z mislijo, da morda bi pa kopalno kad res usposobil (torej preveril, če sploh še dela) in ležeč v vodi enkrat za spremembo bral knjigo, me je njen drugi napotek od te misli odvrnil. Da naj zadevo ponovim še naslednje jutro. Kaj čem ji razlagat, da jutro pri meni pač ne bo šlo. Ko je pa rekla, naj po uporabi sproščujoče kopeli še na list papirja napišem, da me mišice ne bolijo več, ga zažgem in vržem v sekret, sem pa od misli na sproščujočo kopel povsem odstopil. Pa iskreno sem se nasmejal, si nisem mogel pomagati, kazen je prišla pa zelo hitro – pritisnila je na poškodovano mišico in me je smeh nemudoma minil …

Sem se potem raje do Lenke zapeljal, se pripravlja na hudo zimo, pripravlja kepe drv. Sem si rekel, da me bo morda malce fizičnega dela pokonci spet spravilo, čeprav itak verjetno vsi veste, kar sem jaz spoznal šele tam pri najboljši bistriški gostilni, za starim traktorčkom, ko sem prvi panj dvignil na cepilnik, da sem nekje pri računanju napravil napako!

Ampak je pasalo malo se razmigati, še posebej, ker sta mi pomagala še dva Lenkina prijatelja. Ja, mi je bilo malo nerodno, ker sta dvigovala dvakrat večje panje od mene, pa sem bil jaz v tisti družbi tamau!

Je Lenka, ko smo sedli za polno obloženo mizo pečenih dobrot (jedli smo toliko, da bo potrebno še vsaj trikrat priti pomagat brez hrane!), vprašala, ali je težje v Čaganko ali cepat drva. Se nisem mogel odločiti, že dolgo nisem bil v Čaganki …

One thought to “Kita”

  1. Moram priznati, po prebranem naslovu + prvi omembi maserk sem za hip (utopično) pomislil, da se bo zgodba razvila v kako drugo, zanimivejšo smer.

Comments are closed.