Blizu

Pred leti mi je prijatelj razlagal, da je pri nekomu popravljal vodovod. Še ni bilo mobilnih telefonov. Ni imel vseh potrebnih delov in je le delno opravil delo, zmenila pa sta se, da ga pokliče, ko dobi material in se dogovorita, kdaj bo nadaljeval delo. Je zatorej moj prijatelj človeka zaprosil, da mu zaupa telefonsko številko in ta mu jo je seveda brez razmišljanja zdrdral. Prijatelj si jo je zapisal in ko je čez nekaj dni dobil ves material, je zavrtel (zavrteti številko, heh, mlajši od 30 let sploh ne vedo, kaj to pomeni!) številko in poklical človeka, kateremu je popravljal vodovod. Ta pa se mu ni javil. Ga je poskušal poklicati še v naslednjih dnevih, ker pa se človek nikoli ni oglasil, se je kar do njega zapeljal. Je bil doma, a še preden ga je uspel napizditi, zakaj ne dviguje telefona, je že ta napizdil njega, kod hodi toliko časa. Prijatelj je seveda takojci skočil v obrambno pozicijo in pojasnil, da sta bila zmenjena, da pokliče, da se dogovorita za čas. In da se nihče ni javil, da se dogovorijo, ko je klicaril. Človek je bil pa užaljen, da je bil ves čas doma in da ga vodovodar zagotovo ni poklical.

Sta malo vlekla in malo porivala, potem pa ugotovila, da moj prijatelj ni imel pravilne telefonske številke. Ne, ni si jo narobe zapisal in, ne, človek mu ni pomotoma dal napačne številke. Si jo je namreč kar izmislil! Ja, vem, kaj si mislite, da si izmišljam! Pa si ne. Tudi sam sem to očital mojemu prijatelju, da si je zgodbico izmislil, pa mi je svečano zatrdil, da si je ni! Da mu je človek kasneje priznal, da telefonske ni vedel na pamet in ker se je malce zmedel zaradi tega, mu je kar nekaj zdrdral! Res ne vem, kaj si je mislil. No, vem. Nič!

Na tole sem se danes spomnil, ko sem se z reševalskim kombijem peljal v Domžale, da montirajo montano na streho. Jo potrebujemo, da po vaji (ali intervenciji) vanjo zmečemo umazano opremo, da ne umažemo novega kombija. Sem človeka zaprosil, naj mi pove naslov, kam naj se pripeljem in naslov enostavno vnesel v telefonski navigator, potem pa sledil navodilom. Izi, ne?! Super je, če človek tako zaupa elektronskim igračkam, pa čeprav sem se že stokrat nasmodil. Tam, ko bi moral zaviti v Domžale, me je navigiral naravnost, a sem vsaj toliko podvomil, da sem vseeno v Domžale zavil, potem me je pa elektronska pizdarija z nadvse nadležnim ženskim glasom vztrajno vračala proti izhodu iz mesta, da sem enostavno podlegel pametnejšemu in obrnil. In sledil navodilom do konca! Kar je pomenilo, da sem nekje sredi Doba prispel na cilj! Vsaj tako mi je babura zagotovila in čeprav sem debelo gledal levo in desno, počasi vozeč po glavni ulici, delavnice za strešne kovčke seveda nisem opazil. Sem na prvem avtobusnem postajališču ustavil in ponovno vtipkal naslov, ki sem ga dobil, pa mi je babura spet nemudoma povedala, da sem na cilju. Vtipkal sem Ljubljansko cesto v Domžalah, parkiran sem bil pa na Dobu ob Čopovi ulici! Se mi je kadilo iz ušes, priznam, in če bi imel več na bančnem računu, kakor imam, bi telefon zagotovo zabrisal skozi okno ob prvi zid!

Tako sem pa seveda ubral tisto srbsko “kartu čitaj, seljaka pitaj” in poklical mojstra. Da sem sledil navigatorju in … In te je zajebal, ne, je takojci uganil. Sem priznal, kaj sem pa hotel in potem obrnil ter sledil enostavnim navodilom. In ko so na streho montirali montano, sem z velikim, velikim, VELIKIM zadoščenjem tisto pizdarijo navigacijsko iz mojega telefona izbrisal. Ni vredna piškavega oreha, četudi je bila zastonj, ker če te v mestu pripelje skoraj do cilja, to ni skoraj v redu, to ni nič. Si bom nasnel dugo, se poznam, čeprav vem, da bo tudi tista druga slej ko prej povzročila, da se mi bo kadilo iz ušes …