Home > Razno > Dobrodošlica

Dobrodošlica

20. oktobra 2017

Ponavadi se ko kokoši razbežimo, ko nas šefica sili v urejanje našega novomeškega reševalskega centra, tokrat smo pa skoraj vsi prišli. Ker je bilo res samo še nekaj malega detajlov za postoriti za likof in je Tanja delavce izbirala tako, da je nasrkal tisti, ki je imel obe roki v žepih in ne samo eno. Plus še inventuro smo naredili, ker se itak bliža konec leta. Veliko stvari nam ne manjka, torej smo po vajah dobro pospravljali opremo iz jam, en kos vrvi imamo pa celo viška. A ga bomo kar na majhne koščke razrezali, ker niti za konja privezati ni več dober, tako smo ga pokonzumirali!

Ko smo končali, nas je pa še Grdin obiskal, da je napravil eno gasilsko s pripadniki novomeškega jamarsko reševalnega centra. In smo se s kombijem zapeljali par sto metrov od centra, da smo imeli v ozadju Krko. Ko nas je razvrščal za dober kader, se je pa ravno med njim in nami avto zaustavil in je starejša Novomeščanka izstopila in nam zaželela dobrodošlico na Dolenjskem. Res, si ne izmišljujem. Dobrodošlico na Dolenjskem je izrekla jamarskim reševalcem iz novomeškega reševalnega centra.

Sem si rekel, no, evo, lepo je biti reševalec, pa četudi samo jamarski, ljudje nas opazijo, cenijo, celo dobrodošlice nam izrekajo. A se je zelo hitro izkazalo, da jo je bolj ko ne firbec zaustavil. Jo je zanimalo, če je kakšna nesreča in je oprezala za naše hrbte ko jastreb, da bo kaj ujela.

Smo ji pojasnili, da ni nobene nesreče, da se bomo le fotografirali. In je pokimala in še kar sumničavo pogledovala okoli, kje je kakšen v jamo zasut, ko se pa kar ni hotela umakniti iz kadra, saj je bila res med nami in Grdinom, smo jo morali zaprositi, če se lahko malo umakne. Ker nama uniforme pa to …

Je razumela, se je umaknila, pa še enkrat nam je dobrodošlico zaželela mimogrede. Ma, kaj bi tajil, sem bil vesel, lepo je biti dobrodošel, pa četudi samo doma …

Comments are closed.