Izgubljeno s prevodom

Mlad maček je vprašal starega mačka, kam hodijo vsak večer. Kavsat, je bi kratek star maček in mlademu mačku dovolil, da gre naslednjo noč z njimi. So sedeli na strehi neke hiše in mijavkali in mijavkali, veter pa je pihal plus deževati je začelo. In potem enkrat mlad maček, ves premražen in moker, ni mogel več zdržati: Fantje, jaz bom samo še pet minut kavsal, potem grem pa domov …
Tako sem tudi jaz na mednarodni reševalni vaji, nekje v globoki italijanski jami, po petih urah in pol, ko smo čakali, da nosila pridejo na naš odsek, dobil željo, da bi rekel, da bom samo še pet minut reševal, potem bi šel pa počasi proti ven. Pa nisem, kakopak, ker nobenemu tam dol po tolikih urah zmrzovanja ni bilo do smeha …
Sem se prijavil na vajo, ker mi je sam naš presvetli šef zagotovil, da me bo pustil bolj proti površju, ker me mišica v levi roki še vedno boli, da pa moram v jamo, ker jama itak vse ven potegne. In smo se potem v petek popoldne odpeljali na italijansko stran Kanina, saj kaj pa je ena takale mednarodno mešana vaja, vas prašam. Gor je bil še sneg, no, je že sneg, ampak v jedilnici je bilo toplo in mi kaj hudega ni bilo. Nastanili smo se v stari stavbi žičnice, ki je ogromna in z Borom sva si poljsko posteljo postavila v manjšo sobico, ki je menda edina imela tudi stranišče, ostali so bili razmetani dobesedno po vseh kotičkih ogromne bajte, ki jo je zob časa, kar je ne uporabljajo več za smučarske potrebe, že krepko načel. Pihalo je z vseh koncev in krajev, a se nismo sekirali, ker so nas na to že prej opozorili in smo prinesli tahude spalke. Med večerjo sem bil tudi še dobre volje, saj so v prvo skupino, ki naj bi se v jamo odpravila že okoli desetih ponoči v petek in delala do sobote dopoldne, izbrali Reharja, Božota, Mrška in Roka. Tudi ko smo jih v temi pospremili del poti proti jami nekam še višje višje gor (sva jih z Borom spremljala le del poti, ker kaj bi se človek po nepotrebnem matral), se kaj dosti nisem sekiral, pa tudi potem, ko so vsi viseli pred načrtom jame, sem mirno in zadovoljno kavice žulil. Ker mi je komandant obljubil, da me bo zaradi roke bolj proti površju pustil, plus do jame naj bi nas helikopter razvozil. Ko sem se okoli dveh zjutraj v spalko zavijal in me je mrzel veter, ki je uspel najti pot v notranjost stavbe, malce po golem hrbtu obliznil, so se mi prijatelji, ki so bili že v jami, rahlo in na hitro priplazili v misli, a potem je spalka začela delovati in sem mirno zaspal.
Zjutraj pa kakopak šok! Še dobro, da sem vsaj tri kofete prej spil! Mi je Bor povedal, da gremo do jame peš, da helikopterja ne bo, pa ko sva bila ravno na terasi, mi je še s prstom pokazal, kje jama sploh je. Sva gor opazila par jamarskih reševalcev, ki pa so bili manjši od bucikine glavice! Potem sva se pa še do načrta jame premaknila, ki me dan prej ni zanimal, da mi je potem tam pojasnil, da kolegi celo noč vlečejo nosila iz 600 metrov globine na 400 m globine, da tam pa mi prevzamemo. Sem bil pameten, da jaz bom v skupini, ki ne bo tako globoko, pa me je zavrnil, da takšne skupine ni! Evo, priznam, se mi je četrti kofe kar malo zatikal v grlu potem, ko je štorijo potrdil še naš komandant.
Do grebena, kjer je bil bazni tabor, sem kakopak crknil, malce me je v dobro voljo spravil le italijanski vodja, ki me je določil, da bom spremljal našo zdravnico Tino. Nisem imel blage veze, kaj naj bi to sploh pomenilo, a sem nemudoma samo pokimal in se strinjal, pa Tini sem povedal, da sem njen spremljevalec. Sem lahko enkrat ugriznil v paradižnik, ki ga je ravno glodala, ko sem bil ravno njen spremljevalec, potem smo se Slovenci pa kar v luknjo spravili. Walter, Matej, Anži in Bor prvi, Mateja, jaz in Tina pa par minut za njimi. So mi že prej povedali, da je jama ozka za popizdit, a takšne imam v bistvu rad, pozabili so pa povedati (ali sem pa preslišal), da je takšna do začetka našega odseka na 400 m globine, da šele potem se pa malo odpre! Za popizdit, vam povem! Smo se guzili v takšne nenormalne rovčke, da sem prav zavriskal, ko smo prišli do prvega štrika, a smo se po tem spustili le kakšnih 40 metrov, mnogo manj, kakor smo prej naredili po ozkih stopnjah brez vrvi! Pa tudi stopnja z vrvjo je bila ozka, da sem parkrat prav zastokal, ko smo se po naslednjih ožinah pa končno do devetdesetmetrce prebili in sem si hotel že oddahniti, ker po vrvi dol je lažje ko po trebuhu (do tam sem se morda štirikrat lahko zravnal!), je pa nov šok prišel. Pa saj so povedali, jih ne morem kriviti, da so se lagali, le poslušal nisem, ker sem mislil, da bom bolj pri vrhu! Devetdesetmetrsko brezno je bilo res devetdesetmetrsko, a ne brezno, bolj zemeljska prelomnica, dolga, kolikor si videl levo in desno, široka pa največ en meter, ponekod so se pa stene skoraj stikale. In da bi bila zadeva še bolj zanimiva, je ravno v tem spustu najbolj zalivali, voda je dobesedno tekla po stenah in po tisti poki, kjer smo se spuščali! Sem imel s sabo veliko plastično vrečo za smeti, v katero sem naredil luknje za glavo in roke, da je bil vsaj hrbet suh, vse ostalo se je zmočilo pa do kože!
Ko sva s Tino prisvinjala pod to devetdesetmetrco in se umaknila z dežja, sem se kar smejal, kam mi to rinemo. Naš odsek je bil do tam, do vznožja, ker po tisti vodi nosil itak ne bi mogli, plus krepko preozko je bilo. Sva se potem v ozkih rovih, skozi katera sem mestoma uspel priti le z najhujšimi kletvicami, malce posušila, vse do naših sem potem pa samo zmajeval z glavo. Da kako bomo nosila s ponesrečenko sploh trogali tam! Tudi Tina, ki naj bi bila ta ponesrečenka, je utihnila, pa ona poredko utihne! Evo, še jaz kot njen spremljevalec nisem bil več duhovit!
Sva torej prišla do naših, ki so bili v majhni dvoranici, kakih deset metrov stran od petnajstih Italijanov, ki so bili tudi naša skupina ter dveh Madžarov, Tino so takoj pobasali naprej, da bo zaigrala ponesrečenko, jaz sem pa plinski gorilnik ven potegnil in smo malo kofetkali, malo čajčkali ter malo juhali. No, Walter je imel s sabo hitro juho, ki jo samo s kropom poliješ, kaj pa vem, kako se reče konzumiranju te zadeve … Pa bili smo zaviti v folije in je bilo kar znosno, čeprav nas je dobro treslo zaradi mraza, saj smo bili namreč v visokogorski jami, kjer temperature ne gre čez dve ali tri stopinje nad ničlo. In ker smo na nosila čakali pet ur in pol (!!!!), sem potem dobil tisto misel, da bi reševal samo še pet minut, potem pa šel domov …
Italijanski reševalci imajo malce drugačno tehniko reševanja iz jam kakor mi in ostala Evropa. Oni v jamo pošljejo par zelo dobrih reševalcev z zelo malo opreme in potem delajo, kakor vedo in znajo. Pa vsi imajo res zelo zelo malo opreme! Sem jih imel priložnost pet ur opazovati, ko so čakali blizu nas in so se mi kar smilili. Folij, v katere bi se zavili, niso imeli, plinskih kuhalnikov tudi ne, namesto domačih klobas in sira in juh so jedli neke frutabelice, tisti, ki je imel v majhni transportki (s kakršno se odpraviš zvečer v mesto) bundo, potem ni imel vode ali pa obratno …
Sem opazoval Madžarskega reševalca, popolnoma premočenega, kako ga je zaradi mraza butalo ob steno in ko je opazil, da ga opazujem, me je vprašal, če morda vem, kdaj pridejo nosila. Sem mu po pravici povedal, da nimam blage veze in da me je to nehalo zanimati že kakšni dve uri nazaj in je nadaljeval s tresenjem, še bolj vdan v usodo. Vmes so enkrat naši mimo prišli, ki so bili v jami že od petka od desetih zvečer (srečali smo se pa v soboto okoli petih popoldne še 400 m pod zemljo!!!), Mršek je hvaležno eno kavico spil, ene dvakrat sem uspel pa Anžija videti, ki so ga dodelili med opremljevalce, ampak se je bolj ko ne le po jami sprehajal in malo kamenje prelagal, če ga je preveč zeblo.
Ekipa Italijanov ni znala angleško, mi pa ne Italijansko, zato nihče od nas Slovencev ni vedel, kaj in kdaj in kako, A ko sem po petih urah in pol čepenja v jami zaslišal Tinco, sem vedel, da zdaj se bo pa končno premaknilo. Pa malo me je stisnilo, ker sem bil njen spremljevalec, pa že več ko pet ur pravzaprav nisem vedel, kje je, po njenem glasu sem pa vedel, da snidenje ne bo najbolj prijetno. In res, so jo najprej tiste debele ure, ko je ni bilo, kar v pasu dvigovali, ker je bilo za nosila preozko, potem so jo pa v nosila spravili, da se je končno malo ogrela, a preden je prišla do mojih rok, kakšnih 15 m oddaljenih, se je njeno razpoloženje od rahlo jezne, naveličane in podhlajene mlade zdravnice spremenilo v totalno razpizdeno podhlajeno in obtolčeno mlado zdravnico. Na srečo je imela full face čelado, da se njeno bentenje ni dobro ven slišalo, a ko je končno prišla do nas in sem ji vizir dvignil, se je usulo. Seveda so Italijani vedeli, da nekaj ni v redu, čeprav slovensko nobeden ni razumel, a ko sem jim potem prevajal, kaj je narobe in kako bo šlo naprej, sem prevod krepko krepko omilil. Ko je Tinca hotela protestirati, da nisem dobro prevedel, sem pa vizir zaprl in ji obljubil, da jo bomo čez naslednji problem Slovenci spravili. So jo namreč prej v nosilih nesli z glavo navzdol, kar je nadvse neprijetno, za dobro vago so jo pa še po vzdolžni osi obrnili, da je potovala tako, da je gledala dol, ne gor! Dobro, v obrambo kolegom moram spet poudariti, da smo imeli res res zajeban odsek, ko res nisi vedel, kaj bi naredil!
Smo jo naslednjih nekaj etap bolj kulturno trogali plus da je imela koga, s katerim se je lahko pogovarjala, je tudi pomagalo, da se je malo pomirila, ko je pa potem Bor vodji naše narodnostno mešane skupine povedal, da tam čez eno ožino pa verjetno ne bo šlo, on nas je pa suvereno miril, da bo šlo, da si je zadevo ogledal že dol grede, se je njen glas pa spet dvignil v višave. In še višje, ko so jo res začeli riniti v neko zavito luknjico, kamor še prazna nosila niso mogla!
Je zahtevala, da jo spravijo iz nosil in smo spet imeli kratko pavzo in posvet, vmes je pa Mateja Walterju povedala, da bo počasi zaključila, ker da ima v nedeljo zjutraj obveznosti. Walter je pogledal na uro in prikimal, sta bila že prej dogovorjenas, da bo tako, hkrati pa ji je predlagal, da naj še koga s sabo vzame. Ker sam po takšni jami pač ni najbolj pametno trapljati. Verjetno je imel v mislih tistega premraženega Madžara, kaj pa vem, a ko sem dojel, da se mi je prikazala vstopnica za izhod, sem kar hitro pospravil stvari in se prostovoljno javil, da se jaz žrtvujem za njenega spremljevalca. Ko sva se spravila v ozek rovček, končanju drame naproti, me je že v hrbet zadel Tinin protest, da kakšen sem, da psihotravmatizirano, podhlajeno in pretepeno mlado zdravnico mimogrede zamenjam z mlado blondinko (z dobro ritjo ni dodala), a sem se delal, da ne slišim. Samo ven, ven …
Kar se pa lažje sliši kot udejani. Čez tiste ozke jebe do devetdesetmetrce je še nekako šlo, v devetdesetmetrci sem crkoval, ko je teklo po nama, plus pri plezanju se moraš ves čas obračati in iskati dovolj široke prehode, najbolj luštno je postalo naprej. V neki res ozki stopnji sem se krepko matral, da sem se s pomočjo trenja v ožini spravil kakšne tri metre višje, tam bi se moral pa spraviti v vodoraven položaj za kakšen dolžinski horizontalen meter, morda le par centimetrov širšega prehoda kakor je moje telo. Sem vedel, da bo jeba, toliko izkušenj že imam, še najbolj sem se sekiral zaradi velike transportke, ki je navezana bingljala pod mano. Bi se zagotovo zataknila, če bi jo vlekel za sabo, zato sem jo po neskončnih mukaj dvignil in jo zarinil v vodoraven prehodek. Ko mi je končno uspelo nekako se uležati se nanjo, je bilo pa vse skupaj preozko. Po neskončnem matru sem se nekako zvlekel malo naprej, potem se je pa vrv, na katero je bila privezana torba, napela in ni več pustila niti centimetra. Ozko pa tako, da vrvi seveda nisem dosegel! Sem se začel kar smejati, kako bodo reševalci pod mano pobuljili, ko ne bodo mogli ven, saj sem prehod popolnoma zaprl, kako bi me rešili, se mi pa tudi sanjalo ni, zato sem zbral vse moči in se na blatnih spolzkih oprimkih poskusil potegniti naprej z golo silo. Je šlo, po milimetrih, enkrat vmes sem pa celo pomislil, da bi Matejo, ki je bila malo višje, na pomoč poklical, a je nisem, ker mi enostavno ne bi mogla pomagati. Pa od napora sem ene dvakrat prdnil in je tako nagravžno zasmrdelo, da bi mi bilo nerodno, če bi tisto dobila v nos. Sem razmišljal, če takšen smrad pride od neskončnega matra ali kaj, potem sem se pa spomnil, da mi je nek Italijan pred odhodom ponudil en majhne kanapejček s surovo ribo in olivo. Pa tako veselo me je gledal, ko sem tisto premetaval po ustih, da si nisem upal izpljuniti …
Kakor koli, da ne nabijam brez veze, ven sva prišla nekaj čez enajst ponoči, jaz crknjen, Mateja pa malo manj. Z Italijanom v šotoru v bazi pri jami se nismo mogli sporazumeti, ko sem mu razlagal, da sem povsem moker in premražen in da bi v tistem mrazu na snegu in vetru rad spil vroč čaj, me ni razumel. Mi je ponujal zmrznjeno vodo v plastenki, ki bi jo teoretično s šklepetajočimi zobmi sicer lahko zgrizel, a je nisem, sva se raje kar dol odpravila. Nekaj čez polnoč sem končno zabrisal jamarsko svinjarijo s sebe, Mateja se je pa v dolino odpravila in domu naproti, da bo šla lahko s svojimi otroki na obljubljen izlet. Po par vročih kofetih sem se okoli pol treh končno spravil v posteljo, zbudil sem se pa okoli pol petih zjutraj, ko je prišel Anži. Je preklinjal naporno jamo, povedal, da so naši vsi zunaj, potem me je pa spet zmanjkalo, njega pa kmalu tudi …
Pred osmo me je zbudil Walter, ki si je privoščil cele dve uri spanca, ves vesel in zadovoljen, ter povedal, da pakiramo. Pa vprašal me je, kje je Bor. Sem mu povedal, da sem se enkrat vmes zbudil in opazil, da je njegova spalka izginila in da se je zaradi mojega smrčanja verjetno preselil kam drugam in mi je bilo prav nerodno, potem sem pa vse skupaj pospravil in se preselil na sonce. Kjer so bili tudi že ostali naši, smo kar takojci začeli premlevati izkušnje poti iz jame. Mi je Matej povedal, da sta se na poti gor s Tinco spomnila name in da sem se jima prav smilil, ko sta si predstavljala, kako sem se tam jebal, ampak sem potem kmalu ugotovil, da sta se s tem le vzpodbujala. Namreč, ko jima ni šlo, sta se name spomnila in se bodrila, da če sem jaz čez prišel, da bosta pa tudi onadva …
Potem so nas poklicali na analizo vaje, ki je pa skoraj ne bi imeli, ker ko smo končno bili vsi Slovenci na kupu in se izprašali, če je kdo zjutraj zares Bora videl (in ne le kot jaz domneval, da se je zaradi smrčanja pač nekam preselil!), smo ugotovili, da ne. In nas je malo panika in smo ga iskali po vseh prostorih s posteljami in blazinami (pa teh je res veliko), a ga nikjer ni bilo. In ravno ko smo začeli razmišljati, če bi morda pa namesto vaje v jami (ali na poti iz jame) iskalno intervencijo naredili, je nek Italijan sporočil, da so ga našli. V strojnici!
Ves moker in blaten ni imel nič toplega za spati in ker je imel mraza dovolj, se je enostavno v kurilnico preselil. Kjer je sicer neznosno po nafti smrdelo, ropotalo do boga, a je bilo vsaj toplo. Ko smo ga klicali po telefonu in po sobah, pa ni slišal, ker je imel čepke v ušesih! Pa kakopak je protestiral, kaj smo ga tako zgodaj zbudili …
Ja, vaja uspela, nihče si ni nič naredil, že v Italiji smo v gostilni par kofetkov na soncu spili za boljše razpoloženje, v Sloveniji smo nekaj pojedli, v Ljubljani smo pa z Anžijem za las Dechatlon odprt ujela, da sem si kupil puhovko, ki je ni škoda za v jamo. No, puhovko kupiti za v jamo je bil osnovni namen obiska trgovine, a ko sem s polno vrečko raznoraznih dobrot kartico potegnil, me je cifra kar malo zabolela. Jap, tudi tam puhovke niso več tako poceni, če poleg kupiš še milijon drugih stvari, ki jih boš morda potreboval v mrzli in mokri jami, kljub temu, da vse to že imaš …
Ampak, kakor koli, jaz sem zdaj še bolj pripravljen za novo vajo, magari z Italijani. Ampak ne še takoj, kakopak. Naj mine leto, ali dve ali pet …

Talepe fotke so seveda Matejine.