Napačna izbira

Zadnjič enkrat sta Tico in Bizi neki kilograme telesne teže primerjala, kdo je več dol snel pa to in seveda sem slišal, sem moral slišati, ko je Bizi kot mimogrede navrgel, da jih še ene pet dol vrže, potem gre pa v Čaganko. In sem ga zagrabil, kakopak, take stvari vedno slišim. Ker bo pa tistih pet kilogramov verjetno še dolgo dol dajal, sem mu predlagal, da lahko kadar koli pred zimo pride k bivaku pred Čaganko z motorko, da moramo drva za zimo pripraviti. Potem je pa on zagrabil, kakopak, ker kadar koli mu motorko omeniš, pa on ne presliši.

In mi je v nedeljo že popoldne naročil, naj grem zgodaj spat, ker bova v ponedeljek zjutraj zgodaj začela drva žagat pri bivaku. Sem mu po pravici povedal, da lahko vse obljubim, tudi da bom šel v nedeljo zgodaj spat, da bom v ponedeljek zgodaj vstal, ampak da rezultat bo pa enak, kot če mu ne obljubim – v ponedeljek zjutraj me ne bo videl. Pa iskrenost pri mojem prijatelju, ki kadar zagrabi, zagrabi ko pitbul, ne zaleže. Me je zajahal ko kavboj konja, kadar ga lovi sto indijancev, brez najmanjšega namena, da razjaha, da sem mu res obljubil, da bom poskusil čim bolj zgodaj vstati. Pa saj sem res imel namen, prisežem, ker drva v bivaku potrebujemo, kakor pravijo pri Igri prestolov, zima prihaja, a se potem na telefon, ko me je Bizi klicaril, enostavno nisem več oglašal. Sem mu napisal, da ko vstanem, pokličem, da bom res poskusil čim bolj zgodaj, a da sape naj ne zadržuje.

In sem, verjetno malce zaradi nezavedne nervoze, oko res odprl že ob devetih zjutraj, po slabih štirih urah spanca. Pa kakopak ni bilo dovolj zgodaj za Bizija, me je v še bolj zgodnem sporočilu že obveščal, da je buden in da zadržuje dih. Sem vdan v usodo vzdihnil in skočil pod tuš, ko sem šel potem pa h kofeavtomatu, sem pa že dva njegova klica zgrešil. A si jutranje rutine nisem dovolil uničiti, sem si skuhal kofe in potem na vrtu še časopisa malce prelistal, ker brati ju nisem utegnil, je telefon zvonil. Sem dragemu prijatelju napisal, da se mu ne oglasim, dokler druge kave ne spijem in se poskusil osredotočiti na dnevne novice, kljub temu, da je telefon kar cingljal in cingljal. Je prijatelj sporočal, da tudi on kofe pije, samo da ga pije s težavo, ker hkrati zadržuje dih. Sem ga ignoriral, a ko sem z Dnevnika na Delo presedlal, me je že spraševal, če kofe uvažam, da tako dolgo traja in sem obupal. Sporočil, da skočim po klobase in sem v eni uri gor.

V trgovini je bilo malce gneče, zato sem v Bistrico, kjer naj bi se dobila, ker do bivaka ne zna priti, je bil šele ene desetkrat tam, prišel pet minut kasneje, kakor sva bila dogovorjena, njega pa seveda še ne bilo. Sem počakal deset minut, potem pa poklical. In je bil kakopak še doma! Dobre pol ure proč!

Sem se kar k bivaku odpeljal, vmes me je pa njegovo sporočilo ujelo, da oni trije bodo takojci gor. Moram priznati, da nisem hotel trzniti, čeprav sem imel samo dve klobasi in dva sira. Je potem sam dodal, da pripelje še njegovo zverino Nerota in sebe in štilarco. In da za psa ima on hrano …

Pri bivaku ni telefonskega signala, kako mu je uspelo priklicati me in sporočiti, da se je v hosti povsem zgubil, se mi tudi sanja ne! Ker potem za navigiranje je pa signal spet izginil. So mu pa na srečo tam neki gozdarji pomagali, oni vedo, kje je jamarski bivak!

Zgodaj zjutraj okoli dvanajstih so se vsi trije res prikazali pri bivaku, potem sva kakšno uro kofetkala, je bilo res lepo sonce, potem sva pol ure psa iskala, ki je nekam izginil, potem sva se pa končno v drva zagledala, zaradi katerih sva se pravzaprav sploh dobila. Smo bili jamarji pridni in smo po hosti malce debelejše veje pobrali, ki so ostale od podiranja dreves, le narezati jih je bilo potrebno. Kar je za Bizija ajncvajdraj, da če imamo samo to, se je čudil, da on bo to v roku od takoj zradiral!

Pa ni, kakopak, ker je vmes ugotovil, da tako pač ne more delati, če so veje kar nametane na kup, da morava kozo narediti. In sva jo, kaj pa je to eno kozo narediti v uri in pol, vas prašam!? Saj bi jo še dlje delala, ampak sem mu zagotovil, da naj jo naredi le tako dobro, da bo par let zdržala, da potem bomo pa drugo naredili. Če bi jo delal za deset let, bi bila namreč še danes gor!

No, kozo sva postavila k vejam, sem mu jih par eno za drugo naložil gor, da jih je posekal, potem je pa ugotovil, da prepočasi podajam in je veje na ognju prijaznejšo dolžino narezal kar direktno na kupu. Brez koze, kakopak!

Potem sva pol ure spet psa iskala, nato sem kofe skuhal in kosilo, potem sva pojedla, potem mu je pa na sončku dolgčas postalo. Da greva še druga drva iskat, za katere sem mu povedal, da so pri vhodu v Čaganko. Sem na hitro še en kofe skuhal, ker kdo bi tako garal v lepem sončnem dnevu in ko sem si nataknil delavsko gumirano rokavico, da vročo džezvo z ognja vzamem, je skočil pokonci, velel, naj se ne premikam, skočil do avta in se vrnil s svojo rokavico. Da gumirane rokavice niso dobre za vroče zadeve (kar sem sicer vedel), ker se plastika stopi in ti popeče prste, preden jo uspeš sneti. Da naj poskusim z njegovo rokavico, profesionalno gasilsko. Sem poskusil in je res delala, nič me ni peklo! Je ves ponosen razložil, da kevlar in usnje sta res zakon in da naj še malo polena na ognju razmečem v lepši kup. Sem se bal, da bom rokavico poškodoval, pa mi je zatrdil, da on je že na kepe žerjavice premetal z njo in da naj se kar ojunačim. In sem se, priznam, me je malo firbec matral! Sem najprej previdno zagrabil nekaj tanjših žarečih vej in jih bolj v sredino ognja položil in ker je rokavica delala, sem še eno debelo žareče poleno zagrabil, da mu lokacijo popravim. In me je vmes zagrabilo, kakopak. Vročina. Je udarila čez profesionalno rokavico, da sem jo komajda uspel sneti, preden sem mehurje dobil! Ko sem si prste hladil v mrzli vodi, je pa strokovno ugotovil, moj dragi prijatelj reševalski, da morda je pa rokavica res že popustila, ker jo že par let v avtu vozi in neumnosti z njo počne …

Sva pokofetkala in se spravila še k Čaganki po veje, kakšnih sto metrov proč. Je takojci ugotovil, da tako nikamor ne bova prišla, če bova po dve in dve nosila in je zahteval, da grem gor s samokolnico. Bolj sem mu razlagal, da je pokvarjena, bolj je silil. Dokler je res nisem gor odpeljal in je vanjo nametal za tovornjak vej. Ko je nisem mogel premakniti, je ugotovil, da je pokvarjena, saj je kibla, v kateri so bile veje naložene, direktno na kolo pritisnila in zavirala na polno. Ga ni motilo, jaz sem vlekel, on je rinil, vmes sva ene petnajstkrat vse skupaj prevrnila, a ni obupal. Potem sva pol ure psa iskala, jaz sem za kofe pristavil spet, prijatelj je pa motorko vzel in tiste veje kar tam nažagal na manjše kose. In potem zahteval, da spet pridem gor s samokolnico. Upirati se mu nima smila, zato sva naložila na polno spet, jaz sem vozil, on je pa za mano pobiral, kar sem stresal. Stresal pa sem, stresal, ko da imam kiper!

Potem sva pol ure psa iskala, potem je samokolnico popravil, potem sva vse skupaj zvozila do drvarnice v nekaj vožnjah, potem sem kofe pristavil, da likof udariva, ker sonce je tudi že zašlo, a ko sva kofe spila, sva drva še v drvarnico zmetala. Pa čeprav sem ga prepričeval, da bom to naslednjič.

Ne, ko Bizi zagrabi, zagrabi na polno! Si moram zapomniti, da za naslednjo zimo naročim drugega žagarja, takšnega, ki ne bo tako k delu silil! No, saj potem, ko je trda tema na zemljo padla, se je pa za hip umiril ob ognju, s pivom v rokah, a ko ga je spil in psa našel, se je že oziral okoli, kaj bi še lahko poštimala. In sem ga kar domov nagnal, ker kar je preveč, je pa preveč. Pa še med vožnjo me je poklical, da gor je še en kup vej videl, da tisto bova pa naslednjič. Da je drvarnica do strehe polna, ga pač ne zanima …

Ko sem se malce bolj domu približal in do dobrega telefonskega signala prišel, me je pa Grdinov mail ujel, če koga v Mariboru poznam. Sem ga kar poklical in mu povedal, da poznam. Pa je mirno odvrnil, da je že prepozno za to informacijo, da je samo še 15 km od Maribora. Me je kakopak zanimalo, kaj je kupil, da mora še danes dobiti, pa je odvrnil, da enkrat za spremembo nič ni kupil, da mora le na pošto odnesti priporočeno pismo, ki mora imeti današnji datum, ko rok za neko pritožbo poteče. In ker je to pozabil narediti, ko so pošte odprte, zdaj divja v Maribor, kjer je edina pošta v Sloveniji, odprta do polnoči.

In me je bolelo, res me je bolelo, ko sem mu moral zastaviti vprašanje, zakaj tega ni naredil na novomeškem Petrolu, ki je tudi odprt celo noč …