Ura več

Sem Anžiju, ki ima rojstni dan en dan pred mano, poslal čestitko in mu iskreno priznal, da sem mu hotel za darilo dati Čaganko, poglobljeno na 500 m (še kakšnih 10 m manjka!), a da se mi potem ni dalo garati v jami, pa mi je že naslednji dan poslal sporočilo, da je tudi on meni želi dati enako darilo in da je najbolje, da greva med prvonovembrskimi prostimi dnevi kar skupaj dol in se obdarujeva. Pa saj se nama čisto zares ni dalo, a ker je Klemi, ki na dnu najbolj zagriženo gara, še vedno bolan, se je obema zdelo, da bi bila pa super fora, če magično globinsko mejo prebijeva, ko njega ne bo. Enako se je zgodilo za 300 m, ko je tudi garal in garal, ob preboju ga pa ni bilo, posledično je zatorej manjkal tudi na fotki v časopisu, enako je bilo za 400 m. Kaj bi bilo boljšega, če mu to udariva še za pol kilometra?!

Itak se nama res ni dalo, a ker je Klemi stegnil surlo ob novici, da greva na preboj brez njega, sva potem pač morala iti. Že zaradi fore!

V soboto sva se toliko obirala, da sva v jamo vstopila šele okoli 8h zvečer, zato sva dol kar potegnila in se parkirala v Kalahariju, kjer imamo na globini 450 m bivak, že po dobrih dveh urah. Sva si skuhala makarone z mesnim ragujem, ker za garanje človek potrebuje energijo, a ker sva uporabila premajhen lonček, sva jih seveda zažgala. In posledično tudi zelo malo jedla!

Na trenutno dno sva prisvinjala okoli polnoči in ko sva se spravljala k delu, sem nama za ritem prek telefona najprej spustil živahno glasbo. Anžija je zaskrbelo, če imam dovolj polno baterijo, ker nekaj energije da mora ostati še za fotko v Dolenjskem listu, ko bova prebila magično mejo, drugače drkanje Klemija ne bo imela smisla, a sem ga nemudoma pomiril. Pa če za fotko ne bi bilo več dovolj moči v bateriji, bi uporabil pa kakšno staro fotko s kakšne od prejšnjih akcij, saj kdo bo pa vedel. No, Klemi bi vedel, samo pisma bralcev pa tudi ne bi pisal v protest …

Ob nekem starem rokenrolu se je Anži torej k delu spravil in začel skalo v ozkem in blatnem meandru razbijati, jaz sem si pa kot asistent že veliko vrečo za smeti pripravljal, da jo oblečem, da me ne bo preveč zeblo, ko je zavpil. Ko v jami kdo od bolečine zavpije, še posebej, če je to zelo globoko, je to vedno znamenje za skrb. In je tudi mene kar zmrazilo, nič ne tajim. Je prijatelj zavpil, da mu je odlomljen kamen stisnil prst in se je z muko privlekel do mene, da je resno, sem pa vedel, še preden je slekel rokavico. Ker mu je bilo od bolečin slabo in se je le s težavo zadrževal, da ni bruhal.

Ker sva oba jamarska reševalca in odgovorna jamarja, imava vedno s sabo prvo pomoč. Na srečo sva jo imela tudi tokrat, a ker sva jo pustila v bivaku v Kalahariju, ki je dobro uro matra skozi grozljive ožine oddaljen od tam, kjer sva se namenila delati, sva mu prst, ko ga je končno izvlekel iz rokavice in je bil že otečen ko hrenovka, s počenim nohtom in groznim hematomom, lahko le v papirnat robček zavila! Tega sva pa imela s sabo …

Sem bil prepričan, da sva z akcijo zaključila, a sem seveda delal račune brez Anžija. Da če se meni ljubi razbijati, mi bo on pa podajal orodje. Tako velika želja je bila po fotki v Dolenjskem listu brez Klemija, kaj naj rečem.

Sem pljunil v roke, kaj sem pa hotel, čeprav je bil že pred odhodom na akcijo moj namen pljuvati v mlajše prijateljeve roke in potem tiste vreče za smeti za ohranjanje toplote sploh nisem potreboval. Mi je bilo itak ves čas vroče za popizdit!

Anži je res asistiral ko profesionalec, vmes tudi večkrat zakinkal, kamen se je lomil, prebijala sva se naprej, firbec je vlekel in vlekel, potem sem pa enkrat vmes čikpavzo udaril in na uro pogledal. Ki je kazala pet zjutraj. Jaz pa popolnoma brez energije, ker si za dol niti hrane nisva prinesla, saj sva šla »samo malo« nižje od bivaka …

Sem povedal, da sem nekaj utrujen in da ne morem več, Anži je pa medtem toliko k sebi prišel, da je kar on prevzel. Da kakšno urico še lahko. In sva res še kakšno urico nabijala z mojo asistenco, a sva pozabila, da se je vmes enkrat ura na zimski čas prestavila in sva dol v nemogočih razmerah torej na polno garala skoraj sedem ur! Torej vsaj uro več, kakor sva nameravala.

Saj morda si mislite, da urica gor ali dol, in morda sem si tudi jaz tako mislil, a ko sva se končno spravila nazaj proti bivaku, je prišel hladen tuš. Sem se zvlekel skozi prvo ožino in crknil od utrujenosti. Počival par minut in se zvlekel skozi drugo ožino in tudi po njej počival par minut. In tako vse do bivaka, pa vedeti morate, da je do Kalaharija vse skupaj ena sama ožina, kjer se človek niti na kolena največkrat ne more spraviti, kaj šele da bi se vzravnal! Me je Anži pred odhodom opozoril, da bom moral transportko z vrtalnikom, baterijami in vsemi potrebščinami jaz nositi, pa je na koncu izpadlo, da je moral in torbo trogati in meni pomagati! Milijonkrat mi je moral koleno podstaviti, da sem sploh oprijem dobil za poriniti se naprej, če je kaj stokal zaradi bolečin v prstu, pa ne vem, ker sem sam preveč stokal. V zadnji ožini pred bivakom, ki je najhujša od vseh, je pa naredil napako in mi povedal, da jo je Erki razširil po svoji meri in čeprav Erkija ni bilo poleg, se mu vseeno opravičujem za vse grde besede, ki sem jih kakšnih 15 minut na njegov račun trosil, ko sem se trudil premagati morda 4 m! Celo tako daleč sem prišel, da sem Anžiju predlagal, da 15 m od bivaka, ko nisem in nisem mogel gor, on spleza mimo mene in mi dol samo astrofolijo vrže in gre spat, da jaz bom pa kar tam zakinkal, pa na srečo ni obupal in sva se potem nekako le oba prebila do šotorčka!

Sem bil vesel, ko da sem že ven prišel, čeprav je bilo nad nama še 450 m zemlje in sem si takoj pogrel liter vode, od katere sem en del za kofe porabil, v preostanek pa magnezijevo tableto raztopil. Ko mi je Anži ponudil zažgane makarone z ragujem, sem pa skoraj bruhnil že ob misli, da bi tisto moral spraviti v želodec!

Sva se okoli devete ure v nedeljo zjutraj spravila v bivak in spalni vreči in menda v hipu zaspala. Še prej pa sva se malo kregala, ko je prijatelj zahteval, da budilko nastavim. Itak se mi je zdelo, da budilka ni potrebna in da bova spala, kolikor bova potrebovala spanca, pa mi ni dal prav. Da ko sta se s Klemijem v Črni gori brez budilke spravila v spalke, sta se prebudila šele čez 12 ur, da v jami menda čas drugače teče. Mene misel na 12 ur spanca ni povsem nič vznemirjala, a sem potem vseeno zaradi miru v hiši (no, bivaku) nastavil budilko, še prej pa sva se malo kregala, koliko spanca potrebujeva za regeneracijo. Kompromis je bil 6 ur, nad to prijatelj ni hotel iti.

Sem se strinjal, da 6 ur le ni tako malo in nastavil budilko, a seveda nisem računal na tisti liter vode z magnezijem, ki je na vsaki švoh dve urici na pipico pritisnil in sem traplal po jami ko zombi!

Ko naju je budilka iz spalk vrgla, sva najprej nekaj pojedla (jaz s težavo suho klobaso, Anži pa z užitkom makarone z ragujem!), potem sem si kavico privoščil, ko sva že pospravljala, je pa Jasna iz zgornjega bivaka prek jamarskega telefona poklicala. Je ravno prišla. Sva ji povedala, da bova ven verjetno crkovala in da večerje, ki nama jo je ponudila skuhati, ne potrebujeva, ker da bo zagotovo že spala, ko bova ven pokukala. Pred odhodom na površje sva se, ker sva imela prvo pomoč, posvetila še prijateljevemu prstu. Ki ga raje sploh gledal nisem, da ne bi bruhnil! Povoj ni prišel v poštev, ker potem ne bi mogel natakniti rokavice, zato si ga je ovil s tenko sterilno gazo, katero sem zaščitil z izolirnim trakom. Pa ker nisem doktor, sem zadevo itak preveč zategnil, da je prijatelj malo zacvilil in malo mu je slabo vmes postalo …

Ven sva se, otovorjena ko bosanska konjička, odpravila v nedeljo okoli šestih popoldne. V spodnjih delih mi je šlo bolj počasi, nič ne tajim, čeprav sem si kljub za odtakanje vode z magnezijem prekinjenem spancem očitno nabral dovolj energije, da sva v bivak na 250 m prišla v treh urah. Sem si itak takoj scmaril kavico, a še preden sem napravil prvi požirek, sem plastično skodelico preveč stisnil in se je vrela tekočina zlila po moji roki, da me je potem kljub blatu in mrazu grelo do vrha, del sem pa po Anžiju polil, čeprav kave ne pije!

Sem si novo skuhal, ker človek kavo pač potrebuje, Anži je pa kar ven potegnil. In je on ven prišel še v nedeljo, jaz pa že v ponedeljek, kakšno uro za njim.

V zakurjen bivak, toplota je prijala, pa večerja tudi, ki jo je Jasna vseeno naredila. Ja, ne boste verjeli, Makarone z mesnim ragujem!

So teknili, moram priznati, pa toplota tudi, pa kavica tudi in voda z magnezijevo tableto, pa čaj z limono …

Anži se je domov odpeljal z mojim avtom, s sestro sva se pa kar v postelji spravila. Kofetek in čaj in voda so me na vsaki dve uri iz bivaka preganjali, peklenska vročina pa prav tako na dve uri na mrzel zrak, da sem malo do sape prišel, ampak oboje ni bilo zelo skoordinirano in sem bil več zunaj ko noter!

Vmes sem še Grdinu poslal sporočilo, da ni šans, da grem še kdaj v Čaganko, vsekakor pa ne že v torek, kakor sva načrtovala, da greva v kamin pogledat, kaj dogaja.

Čaganke imam dovolj za vsaj en mesec, sem si razlagal, a ko je zjutraj prišel naš predsednik Zdravko, da gresta z Jasno malo kondicirati do bivaka na 250 m, sem šel pač z njima, kaj sem pa hotel. Če gre seniorska sekcija novomeških jamarjev v jamo, jaz pač ne morem manjkati!

Ven sem malo hitreje potegnil, očitno mi vso energijo še ni pobralo, zunaj je pa medtem Klemi elektriko v bivaku porihtal in mesnine na žaru spekel. In je bilo s kavico in radlerjem na soncu življenje spet lepo, ampak proti večeru smo se pa vseeno domov odpravili, energije za kamin z Grdinom namreč ni bilo!

Domov sem prišel že v mraku, tako da sem že na daleč videl, da luč v mojem jamarskem vozilcu, s katerim se je odpeljal Anži, gori. Se mi je maščeval za zaviranje v jami, vem. No, ko malo k močem pridem, bo na porivaj vžgal, se ne sekiram …

Ja, do 500 m globine (še) nismo prišli, sva pa z Anžijem vsaj kakšnih 25 m naprej potegnila po meandru, če ne več in bo slej ko prej tudi to prišlo!

dopis: Teden kasneje se je izkazalo, da sva bila z Anžijem zato tako brez energije, ker sva se zastrupila s CO!

One thought to “Ura več”

Comments are closed.