Ekstra priden

Sem si že parkrat rekel, da bom dragega prijatelja Anžiča iz telefona izbrisal, a nekako vedno pozabim. In se potem vedno osmolim, ko se mu javim.

Kaj delaš v soboto, je njegovo najbolj smrtonosno vprašanje. No, morda je hujše samo še vprašanje, kaj počnem v petek, ker potem sem gotov za čez cel vikend! In ko je klical sredi tedna, da gre v soboto spet tavhat v Kostanjeviško, sem bil enkrat za spremembo zaposlen in se mu nisem javil. Pa je kakopak takojci priletelo sporočilo, da pri njem te fore ne palijo in da grem v jamo, pa če se mu javim ali ne!

Sem bil v soboto dopoldne na srečo še zaposlen in sem ga poklical nazaj, da mu to povem, z obžalovanjem, kakopak, pa je hudič takojci načrte spremenil!

Da oni bodo šli z vso opremo za potop not dopoldne, jaz naj pridem pa popoldne za njimi, da jim bom pomagal opremo ven nosit.

Čisto zares se mi ni ljubilo, a ko sem kofetkal na vrtu s časopisi pred nosom, me je kar malo vest ugriznila. Prijatelji se matrajo, jaz se pa po riti praskam. Ja, vem, človek v mojih letih bi se že moral naučiti, da takšno slabo vest z lahkoto ignorira in morda bi mi to celo uspelo, dokler nisem pomislil, da v jamo iti pa morda ne bi bilo napačno …

Saj sem si to misel takoj izbil iz glave, ker potapljaško opremo čez celo neturistično Kostanjeviško trogat je huuudiiičeeevooo težko delo, a mi misel vseeno ni dala miru. Kaj pa, če bi ven šel zadnji, zadnji samo podaja torbe z opremo, ker čez ožine jih itak ne moreš nesti in potem greš praktično čez vse ožine brez matra, ker si jih sproti podajajo, ti pa zadaj žvižgaš in občasno postokaš, da ne opazijo, da se nič ne matraš in te v sredino pošljejo!

Ko se mi je enkrat ta misel zavlekla v glavo, pa ni bilo več dolgo, ko sem že sedel v avtu. Med potjo sem še predrago poklical, da naj kosilo tudi zame skuhajo, a da ga bom pojedel šele zvečer, okoli pol dveh popoldne sva se pa z Matjažem že v podzemlje podala.

Vso pot čez ožine, ko nama je že neobteženima pot kapljal s čelade, sva razmišljala, kako lepo bi bilo, če bi prijatelji že zaključili z akcijo in bi se srečali še pred končnim sifonom, a ko sva prišla do šmrka, v katerem se moraš uleči na trebuh in se po najbolj nagravžno zdrizastem redkem blatu splaziti na drugo stran, da si moker do kože, jih še ni bilo. Sta bili pa dve transportki s potapljaškima flašama, kar je pomenilo, da so najtežje že čez šmrk prinesli in nato odšli nazaj do sifona še po lažjo robo.

Sem tam še enega prižgal, nikakor se nama ni dalo na trebuh uleči na zdrizasto blato, v upanju, da jih kmalu zaslišiva, a jih ni in ni bilo. Potem sva bila pa pred oslovsko dilemo – ali greva čez šmrk in se popolnova zmočiva, v upanju, da bova ven nosila lažjo robo, ali pa zagrabiva vsak po eno flašo in kar ven pičiva. Sva nekaj časa cincala, kakor osel pred dvema enakima kupoma sena, potem sva se pa za potapljaške flaše odločila. Saj se nama je tedaj, ko sva tisto blato opazovala, v katerega bi se morala potopiti, odločitev zdela pametnejša, a že ko sem si prasico s flašo zadegal na hrbet, sem v pravilnost odločitve nemudoma podvomil. Sem stopil na prvo klamfo, po katerih kot po lestvah preplezaš kakšnih 10 m visoko steno, ko sem hotel stopiti na drugo, pa že ni šlo. Sem parkrat poskusil, pa se nisem mogel odlepiti od tal, sem celo pogledal, če se je transportka kam zapela!

Pa se ni, le tako težka je bila! Sva nekako splezala po tistih klamfah in se opotekla čez par dvoran, potem sva se pa v ožine spustila. Tam so se mi pa odprli vsi ventili! In ker sva bila samo dva, oba s flašama, blefiranja ni bilo! Sploh vam niti opisati ne morem, kako troganje tako težke transportke sploh ni mačji kašelj v ožinah, ko je komaj dovolj prostora za telo, da se povleče naprej in kako težko je ležeč na boku v ozki kamniti cevi dvigati in vleči takšno težo! Sem dobesedno crkoval, čeprav mi je Matjaž pomagal, v najožjih in najbolj kompliciranih delih sva si zadevi seveda podajala, ker drugače ni šlo. In kar pogosto sem zahteval pavze, saj veste, sem že človek v letih pa to!

Sem parkrat resno celo pomislil, da bi tisto fukovno kar tam pustil, ker človek lahko naredi le toliko, kolikor pač lahko, a me je spodbujala misel, kako bodo prijatelji veseli, da sva jim najtežje breme prihranila. In sem stisnil zobe in nekako sva okoli pol petih popoldne le crknila na površje!

Kakšen užitek je bil, ko sem tisto tonažo z ramen zabrisal v travo pred jamarskim domom in si enega v miru prižgal!

Vse me je bolelo, vsako mišico posebej sem čutil, ko sem v potoku pral opremo, a kljub temu sem bil zadovoljen. Sem kar videl zlatega prijatelja Anžiča, kako bo ven prišel in mi možato stisnil roko v zahvalo, pa za kakšen kofe bo dal, pa tudi drugi bodo hvaležno prikimavali. Jebajga, najtežji del posla sva jim z Matjažem naredila …

No, so kmalu za nama prišli iz jame. Sem čakal na tisti hvaležen prijateljski stisk roke in povabilo na kofe, na potrditev kako zelo priden in požrtvovalen sem bil, nič ne tajim.

Flaše sta ven odnesla, še preden smo naredili potop, me je dragi prijatelj Anžič direkt na gobec! Kave tudi ni omenjal …

Se je izkazalo, da so spremenili načrt, ker je bil šmrk prenagravžen in s previsoko vodo in so šli raje v drug del jame plezat kamin, tavh bi pa v nedeljo opravili, če jim flaš ne bi ven odnesla! Saj so pustili papir tam s puščico narisano, kam so šli, in Matjaž ga je celo opazil, a sem ga pomiril, da tisti papir je tam že tri leta in naj se ne briga zanj. Ja, papir je tam res tri leta, ampak puščica je bila pa frišna …

Torej, akcija je uspela. Vsaj zame. Sem si jo vpisal pod kondiciranje. Ker druge koristi od nje ni bilo. Pa vem, da mi je tudi prijatelj Anžič skrivoma tudi malo hvaležen! Mu ne bo treba pod vodo.

Edino vprašanje, na katerega pa nimam odgovora, je, zakaj smo pravzaprav potapljaške flaše danes v Kostanjeviško jamo trogali …