Home > BlogXtreme > JRS gre na morje

JRS gre na morje

20. novembra 2017 Komentiraj Na komentarje

Na vsaki dve leti imajo (izbrani) italijanski jamarski reševalci skoraj enotedensko usposabljanje iz vodenja jamarskih intervencij ob nesrečah, tokrat so prvič povabili tudi Slovence. Kar nas je malce začudilo, kajti njihova tehnika reševanja se povsem razlikuje od naše in smo pravzaprav nekompatibilni. Seveda imamo vse jamarske reševalne službe vaje z mednarodno udeležbo, saj ob nesreči v kakšni globoki in zahtevni jami nobena nacionalna služba ne zmore sama, kakor se je recimo še enkrat več izkazalo pri reševanju iz jame v Nemčiji, iz katere je reševanje trajalo 11 dni. Italijani sicer vsako leto pridejo k nam na kakšno od vaj, pa tudi mi k njim, a sodelujemo tako, da jim »odkažemo« del jame, v katerem potem rešujejo na svoj način, mi pa pri njih prav tako.

Smo bili zatorej upravičeno malce v dvomih, ali bi se vabilu k sodelovanju na usposabljanju sploh odzvali, a je na koncu verjetno zmagala radovednost in smo potrdili udeležbo. Usposabljanje je bilo osredotočeno na upravljanje reševalnih ekip, na vajah in intervencijah, zunaj in v jami, predvsem seveda s poudarkom na italijanski tehniki. Jih je pa zanimal tudi slovenski pristop. Kako vodimo vaje, s kakšnimi težavami se soočamo, kako jih rešujemo. Čeprav njihova organizacija ni povsem primerljiva z našo, saj imajo konec koncev prek 800 aktivnih reševalcev (desetkrat več kot mi), smo glede na analize preteklih vaj in intervencij enih in drugih ugotovili, da smo povsem primerljivi z Italijani, v nekaterih pogledih celo boljši.

Prvi dan smo se še malce »postrani« gledali in kar nekakšno nezdravo tekmovalnost je bilo čutiti v zraku. Ko smo se recimo pripeljali do jame, v kateri smo imeli vajo, so se ponosno pohvalili, da je globoka 1300 m in dolga več ko 60 km in seveda smo jim takoj vrgli pod nos, da naša najgloblja jama ima pa skoraj 1600 m, v Postojnski jami pa vlak vozi (v njihovi moraš pa peš hoditi!) …

Pa opremo smo recimo skrivoma opazovali, ko smo se za v jamo napravljali, kakšno imajo oni in kakšno imamo mi. A tukaj moram poudariti, da v jamarstvu lepše začuda ni tudi boljše. Bolj si raztrgan in umazan, bolj te s spoštovanjem gledajo, ker to pomeni, da se veliko po podzemlju klatiš! No, v tem delu so bili oni boljši, so bili bolj razcapani od nas in smo potem Slovenci s prizdvignjenimi nosovi modrovali, da če bi vedeli, da bomo tudi v tem tekmovali, bi pač prinesli s sabo »rezervno« opremo, ki je sicer že odslužena, a je jamarji nikoli ne vržemo proč. Za vsak primer. Dobro, moram biti iskren, če bi hotel iti v Italijo s svojo »rezervno« opremo, ki jo tu in tam še vedno uporabim, me verjetno niti čez mejo ne bi spustili, čeprav živimo v Evropi brez meja …
Usposabljanje je potekalo v Toskani, 7 km od morja, nastanjeni pa smo bili v nekakšni prenovljeni starodavni graščini. Lepo, da je bilo že kar kičasto! Pa toplo in sončno, kakiji so ravno dobro dozoreli in smo morali Erkija ves čas opozarjati, da rabutati v tuji državi ni najbolj pametno, ker ne veš, ali lastnik pridelka morebiti s puško ne čuva. Do zadnjega dne ga je žgalo, vsak dan je prišel z novim načrtom. Zmagovalen je bil tisti, da bi sedel na streho našega kombija, mi bi pa počasi mimo ograje peljali, kjer so kakiji rasli in bi si jih nekaj utrgal. Morebiti bi ta načrt celo deloval, a ga nihče ni hotel peljati na strehi …

Kakor koli, od toplega primorskega podnebja kaj veliko nismo imeli, saj smo se že po osmi uri zjutraj zgrnili v učilnice, kjer smo modrovali in modrovali, potem pa v jamo, kjer smo garali in garali, ponoči smo imeli v graščini še kakšno delavnico ali dve, da smo vsak dan krepko po polnoči hvaležno popadali v postelje.

Drugi dan sem moral zbranim predstaviti našo reševalno službo in da so bolje razumeli, sem jim pojasnil, da je Slovenija veliko približno kot Trst (ki je naš, sem samo v mislih vzkliknil), v drugem stavku pa že povedal, da imamo mi pa osem jam, globljih od 1000 metrov, oni pa samo dve. A sem nekaj zabrkal ali narobe slišal, ko smo se prej o tem pogovarjali, kaj pa vem, oni imajo samo dve tisočmetrce na Kaninu, vseh skupaj pa seveda več ko mi. In mi je v besedo skočil zlati Marko Z., ki jim je pojasnil, da naj me ne jemljejo resno, da sem samo malo neumen in ignorantski, meni je pa med zobmi zasikal, naj se neham hecat, da zaradi takšnih zadev se vojne začenjajo in da če hočem v zgodovinske knjige priti!

Sem malo švicnil, kaj sem pa hotel, potem sem se pa bolj iz sebe norca delal, je bolj zdravo, ko so po debelih treh urah prvo triminutno pavzo dovolili, sem pa po stopnicah tekel ko nor, da vsaj pol čika pojem. In potem olajšan ugotovil, da italijanskih tri minute pavze pomeni, da greš lahko v deset minut hoje oddaljen kafič v center na kofe (ali dva bolj hitra) in te noben postrani ne gleda. Sem to potem izkoriščal, nič ne tajim, me je že drugi dan kelnarca tam po imenu klicala …

Pozdraviti nas je prišel tudi njihov vodja, s katerim smo se čisto po prijateljsko hecali ko z našim komandantom, za nazaj je pa predvsem meni malce nerodno postalo, ko so povedali, da ima pod sabo več reševalcev ko Pahor Slovencev. Njihova jamarska reševalna spada namreč pod gorsko reševalno …

Vsak dan smo imeli super predavanja in debate, pa tudi njihove analize so vrhunske. Le pri tistem grafu, kjer sta bili skupaj narisani hitrosti iznosa nosil italijanske in slovenske službe, se nismo kaj dosti zadrževali. Slovenska nosila povprečno iz jame potujejo s hitrostjo med 20 in 25 m na uro, italijanska pa med 14 in 16 m na uro!

Seveda so protestirali, da imamo mi več ljudi naenkrat v jami, da nam gre zato hitreje, a je lahko to zelo nevarno, če recimo v jamo zaradi nevihte na površju vdre voda. Da kaj naredimo pa takrat?!

Tukaj mi je na pomoč spet priskočil zlati Marko Z., ki je povedal, da to za nas ni problem, da če grozi nevihta, damo italijanske reševalce pod nas, torej globlje v jamo in imajo oni problem, ne mi …
Že drugi dan so nas nagnali v jamo na vajo, za katero sem že zgoraj omenil, da so ponosni nanjo, da je dolga prek 60 km (nima pa vlakca!) in smo tam trenirali njihovo novo tehniko. Ker svojo tehniko namreč ves čas izboljšujejo. Zdaj imajo tehniko dveh vrvi (mi uporabljamo tehniko ene vrvi!), v jami smo pa preskušali tehniko brez vrvi! Oni so bili sicer prepričani, da trenirajo tehniko ene vrvi z živimi pritrdišči, a ker to tehniko pač poznam, saj jo pri nas ves čas trajbamo, sem na trenutke videl le tehniko kamikaze! In me je bilo pogosto kar precej strah!

Iz jame smo prišli navdušeni, saj je res fascinantna, takšnih formacij še nikoli nisem videl, najbolj od vseh je bil navdušen pa Rehar. Da koliko je to denarja, skoraj 3 km ograje iz inoksa in 3 km aluminijastih plošč na tleh. Mu je bilo pa povsem jasno, da je inoks težak, da bi bilo kar naporno to vse ven znositi, zato je razmišljal, da bi na bolho dal oglas, da prodaja tri km inoks ograje, ampak na lokaciji!

Ko smo prišli spet v graščino, sem se lahko le jaz stuširal, saj smo imeli že čez 5 min večerjo, tako je bilo vsak dan. A zakaj sem se lahko le jaz tuširal? Ker drugi si v 5 minutah ne morejo las posušiti …

Po večerji so bile analize, ki so se ponavadi zavlekle pozno v noč, najbolj nevaren manever na italijanskem usposabljanju je imel pa vedno Rehar. Ki je moral v spalnico Erkija hodit budit, ko je bil ta na vrsti za kakšno prezentacijo. Ker Erkiju spanec kratiti ni mačji kašelj, vam povem. So mu ponoči, ko je bil pod prisilo buden, dlake na bradi kar vodoravno stale …

Ko smo šli naslednjič na vajo v isto jamo, le da globlje, je bil pa turističen del jame Erki nekaj sumljivo tiho. In šele ko smo se na štrik spravili, je zadihal. 498, je dahnil. Kaj 498? Sem bil začuden. 498 šteng majo … Evo, če hočete kdaj, da Erki utihne, mu dajte štenge za štet …

Smo se potem spustili na 450 m globine in vmes zapisovali in risali posebnosti jame. Ker so nam že zjutraj povedali, da bomo zvečer imeli pa vajo iznosa nosil. Saj jaz si kaj dosti nisem zapisoval, ker sem beležko pozabil, sem pa s toliko večjim veseljem Erkiju kazal, kaj naj nariše ali napiše, pa Dejan je tudi kmalu ugotovil, da je brez veze, če vsi rišemo in pišemo …

Rehar in Marko Z., ki sta bila drugje v jami, in bi si tudi morala zapisovati in risati kakor mi, sta bila pa pametnejša – pri vhodu sta naknadno fotografirala načrt! Z glavo sem butal ob skalo, kako se tudi jaz nisem tega spomnil. Še dobro, da sem imel čelado …

Moram priznati, da smo se na usposabljanju vsi neizmerno zabavali. Dobro, saj naučili smo se tudi kaj, to že, ampak jamar je jamar, pa če je Italijan ali Slovenec. So imeli italijanski reševalci dobro vino vedno pri roki in če si bil pameten, kar Slovenci smo, si le vsake toliko vzkliknil Viva Italija, pa je teklo, da je Trst naš, se pa itak vsem žvižga.

Zadnji dan so se ga nekateri malo napili, kakor se seveda spodobi, pridni Slovenčki smo se pa že kmalu po polnoči v postelje spravili, ker nas je čakala dolga pot. In sta v svojih posteljah ostala le dva Italijana, ki sta spala v naši sobi, vsi ostali so bili s spalkami vred na travi pred graščino.  A zakaj tudi »naša« Italijana niso odnesli ven?! Saj so poskusili, to že, ampak vi verjetno ne poznate Erkija, kakšen je, če mu spanec pravičnega kratiš, če to sprašujete! Je tako znorel, ko so prišli po naša dva, da sem še celo jaz hotel kar sam iti s spalko na travo pred gradič!
Zadnji dan smo še vse skupaj analizirali, jim pošteno povedali, da smo se imeli fajn, da so čudoviti ljudje in da res iskreno upamo, da se še kdaj dobimo, da pa če smo k njim prišli z mislijo, da italijanske reševalne tehnike ne štekamo, zdaj to pač vemo, ne le mislimo.
Na koncu smo pa ko boleki morali še na mojre, itak, če smo bili pa tako blizu in smo ga ves čas gledali iz hribov! Res je, da smo bili na peščeni plaži edini v gojzarjih in v bundah, kar nas pa absolutno ni motilo. Morje je pač morje. Smo vtaknili prst v vodo, nikar ne mislite, da nismo. Vsi!

Viva Italija, res!

Aja, talepe fotke so iz Marka Z. ifona telefona …

  1. Ni še komentarjev.
  1. No trackbacks yet.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja