Mlačen kofe

Malo pred novim letom se spodobi še enkrat v Čaganko skočit. Še posebej, če Grdin najde prost večer za fotoskeniranje Akustične dvorane. Če ne veste, kaj je fotoskeniranje, težko razložim, bo pa itak kmalu v njegovem videu vse jasno. Ampak najprej mora on narediti kakšnih 1600 fotografskih posnetkov, potem bo pa še njegov računalnik malo švical. Par dni na polno!

Torej, načrt je bil v jamo se spustiti z vso prijateljevo fotografsko opremo najmanj do 15. ure, da bi ven prišli še vsaj približno tako zgodaj, da bi Grdin ujel vsaj par uric spanja pred naslednjim projektom. Pa se seveda nikoli ne izide, kot načrtujemo. Ko smo se še po načrtu iz mesta odpravili, je začelo snežiti ko za stavo in sem bil prepričan, da sploh ne bomo mogli do bivaka, kaj šele v jamo, saj ceste tam gor ne plužijo, vse opreme par kilometrov peš pa definitivno ne bi mogli znositi! A ko smo se prek povsem zasneženih Gorjancev v Belo krajino spustili, je sneg ponehal. Z Jasno sva skočila v trgovino po hrano in kofete in sladkarije za v jamo, Grdin je pa do Črnomlja po 3 pice skočil, da si privoščimo kosilo pred akcijo.

Pa še nismo dobro niti v gozd zavili, ko nas je snežna ujma, ki smo jo prej očitno samo prehiteli, spet ujela in cesta je bila kmalu povsem bela. A smo kar peljali, ker, kakor sem rekel, še zadnjič v Čaganko skočiti v starem letu se enostavno spodobi. Tistih par sto metrov smo opremo peš znosili, ko smo pojedli pice, spili par kofetov  in se pripravili za v jamo, je bila ura pa že skoraj šest popoldne. Klemi nas je telefonsko pohvalil, da tajming imamo kot ponavadi dober, ko smo proti jami gazili po svežem snegu krepko prek gležnjev, smo pa najprej občudovali prelepo naravo, šele pred jamo nas je malce vprašanje ugriznilo, kako bomo z avtomobili domov prišli. Pa čisto zares nas ni skrbelo, ker je Grdin zatrdil, da po napovedi bo prenehalo snežiti in smo se olimpijski kar v jamo spustili. Ni šlo najhitreje, ker opreme je bilo kar nekaj, kar pomeni težke transportke, pa malce smo bili vsi skupaj tudi zakrneli. Jasna je odšla samo do 100 m globine, ker je Sedemdesetmetrca krepko zalivala in se je obrnila, da ima dovolj, midva sva pa nadaljevala.

Na koncu meandra pred stropno rinko sem se vpel v vrv in na robu 40 metrskega brezna mirno čakal, da se prijatelj prepne in osvobodi naslednjo vrv, ko je nekaj zacingljalo. Sem pogledal gor in takoj opazil, da je eno od dve zank pritrdišča popustilo in je zacingljala ploščica, ko je udarila ob skalo. Mi je kar malo vroče postalo, priznam in še enkrat več se je pokazalo, da je dvojno pritrdišče pred vsako veliko spremembo smeri več kot nujno! Sem se previdno potegnil gor in ploščico privijačil v sidro, očitno se je ob frekventnem obisku matica vsakič malo razrahljala, dokler ni povsem popustila. Bo potrebno bolj pozorno preverjati zadeve, sem se opozoril …

Ko sva končno prisvinjala na vrh Akustične dvorane, je Grdin sestavil tisto svoje čudo s fotoaparatom in štirimi bliskavicami, da se dela loti, jaz sem se pa z vso preostalo opremo na dno dvorane spustil, da ga ne motim med delom. No, saj ga ne bi motil, le v kader mu ne bi smel skakati, kar bi bilo težko, če bi stal ob njemu, saj je moral pofotkati kompletno dvorano v vse smeri.

Ko sem se spuščal na zadnji vrvi, sem na skali, na katero ponavadi stopimo, ko se odpnemo z vrvi, opazil mrtvega netopirja. In sem se zagugal malce v desno, da se spustim mimo skale, da ne bi stopil nanj, a ko sem se spustil še pol metra nižje, me je tista skala direktno v trtico pritisnila. Na vso moč! Sem skoraj eno minuto potreboval, da sem toliko do sape prišel, da sem lahko zarulil, potem sem si pa bolečino blažil s kavico in čikom in šele ko sem drug čik pokadil, sem se spomnil, da sem Grdinu obljubil, da ne bom kadil. Da mu ne bom zakadil dvorane, ki jo je vneto fotografiral kakšnih 40 metrov višje!

Ko je bolečina toliko ponehala, da sem lahko nehal vsaj preklinjati, je pa prijatelj zatulil. Se ni udaril, le eno od bliskavic je spet odbil, a jo je uspel ujeti. In sem moral splezati do njega, da sem mu prinesel vrvico in nož, da je nekako zadevo popravil in nadaljeval z delom.

Kakšnih 1000 fotografij in urico in pol kasneje je končno prišel do mene, pofotkal še dno, potem se je lotil pa še Severnega rova. Pa seveda bivak v Severnem rovu, kjer sem ravno za kofe pristavil in enega prižgal, čeprav sem mu obljubil, da ne bom kadil. Pa ko je fotografiral, se mi zaradi boleče riti ni ljubilo premakniti in bom v videu, ki ga bo kompjuter enkrat zmlel, v 3D tehniki posledično tudi jaz namalan.

Sva pojedla vsak svoj sendvič, kavo sva pa mlačno spila, ker je zmanjkalo plina, preden je voda zavrela. Malo je škrtala med zobmi, a je vseeno prijala. Vsaj meni.

Ko sva se okoli 11h zvečer končno odločila proti površju odpraviti, sem pa v vrečko pobral še vse smeti, ki se vedno znova naberejo v bivaku, plus tisto prazno plinsko bombico sem vzel. A sem imel premajhno transportko, da bi šla zadeva noter. Sem pokukal h Grdinu, ki je imel malo večjo transportko in je imel še malo prostora, čeprav je bila zagotovo težja od moje. A kako prepričati prijatelja, da mu boš v že tako težko transportno vrečo vrgel še par kilogramov, ki jih bo moral odnesti kakšnih 250 metrov više na površje?

Nič lažjega, sem že nekaj star in imam izkušnje. Sem mu mirno povedal, da imam premajhno transportko in da bom smeti njemu zatlačil, potem bova pa transportke zamenjala. Da bom jaz nesel njegovo, ki bo posledično težja. In je šlo, kot sem si zamislil. Takoj je kljubovalno stisnil zobe, da ga nimam kaj podcenjevat, da on lahko nese in svojo transportko in smeti in mojo transportko ter po potrebi še mene in da naj kar namečem not, kar imam za nametati, da naj celo še malo po bivaku pobrskam, če je še kaj kje za ven odnest …

Saj gor nama je kar šlo, zaradi dodatne teže pa ni nič stokal, saj ve, da bi o tem takojci na blogu prebral. Enkrat vmes sem še vox priklopil in Jasno poklical, da se pozanimam glede snega. Me je potolažila, da je snežiti nehalo, ko ga nasulo kakšnih 10 cm in da v bivaku veselo kuri, da naj kar prideva.

Okoli enih zjutraj sva ven pokukala, v peklensko vročem bivaku nekaj pojedla in nekaj spila, potem se je Grdin pa kar domov odpravil. Z Jasno pa vsak k svoji knjigi in sva brala do štirih zjutraj, ko me je rit od tistega kamna že tako bolela, da niti sedeti več nisem mogel in sem se v posteljo spravil. Pa je bilo težko zaspati, saj je bilo tako vroče, da se mi je nad ustnico kar znoj nabiral …

Sva potem malo potegnila, kakopak in spala do 11h ter se zbudila v najbolj kičast dan. V povsem zasnežen gozd s prečudovitim soncem. Tudi zgoraj v bivaku je zmanjkalo plina in sem spet mlačen kofe pil, ki je škripal med zobmi, a me ni motilo, je bila pa druga kava taprava, ko se je peč toliko segrela, da sva lahko vodo pristavila.

Sem pred odhodom še malo po dnevniku akcij pobrskal, ko je ravno konec leta in statistiko Čaganke za leto 2017 napravil. Saj ni tako slaba, čeprav bi bila lahko tudi boljša, kaj pa vem. A letos smo imeli res veliko akcij tudi drugod.

Torej, v letu 2017 je bilo v Čaganki 76 obiskov, od tega 13 na dnu (do 500 m globine nismo prišli, sem pa napeljal vodovod v bivaku!), 8 jih je bilo v Južnem rovu, ostalo pa povsod po malo. Nekaj kondiciranj, nekaj firbcov iz drugih klubov in držav, menjavanje vrvi, širjenje proti dnu in podobno.

Kot pravim, saj v bistvu niti ni slabo …