Zajček

V biografiji o Borisu Cavazzi, kjer sicer kar mrgoli groznih zadev iz njegovega otroštva, mladosti in odraslega življenja, me je v bistvu najbolj globoko presunila zgodbica o njegovem mačku. Iz Italije se je preselil k teti na Primorsko, kjer v bistvu nobenega ni poznal in ni imel prijateljev, le hišni maček bi se morebiti lahko štel v to kategorijo. A kaj, ko so bili povojni časi težki, a kaj, ko maček ni lovil miši. Za takšne lahkokruhnike pa v revni hiši ni bilo prostora. Zato ga je teta spravila v vrečo in malemu nečaku, ki je ravno začel v šolo hoditi, naročila, naj ga odnese k človeku, ki je živel na robu vasi. Zamenjal naj bi ga za nekaj, pozabil sem, kaj. A to niti ni bisteno. Malček mu je dal tisti žakelj z mačkom in v zameno naj bi nekaj dobil, tako je to šlo pri tistem možaku, a ker je bil tistega dne tisti možak menda ravno dobre volje, je malemu, preden bi odšel od njega, velel, naj počaka. Potem je s topim delom sekire kar prek vreče mačka ubil, ga odrl in spekel, potem pa še, velikodušen, kot je bil, še malega prisilil, da je nekaj malega pojedel. Da ne bo šel lačen na pot …

Sem Borisa vprašal, če je zgodbico kaj namerno dramatiziral ali kaj, a je le zamahnil z roko, da je bilo točno tako. Me je takrat še drugič totalno presunilo, priznam, kar na jok mi je šlo!

Saj sem se potem spomnil, da je imel moj prijatelj stoletja nazaj tudi zajce v kleti, pri katerih je preždel več ko pri domačih nalogah in jih je imel v bistvu nadvse rad. Čeprav, če dobro pomislim, takrat smo ravno začeli na skrivaj kaditi in kje je boljše enega ali dva priciniti kakor pri zajcih?! Domnevam, da jim cigaretni dim ni najbolj prijal, a to so že davni časi, ko so še mlade mamice kar med dojenjem kadile. Jap, moj prijatelj ima takšno fotografijo. Pa mu nič bistvenega ne manjka sicer!

A zašel sem. Je prijatelj, tisti z zajci, odšel na morje in dedku, ki je živel v bližini, naročil, naj medtem skrbi za zajce. Je bil dedek takojci za, a ko sem nekoč, ko prijatelj še ni prišel z morja, skočil tja k zajcem enega na skrivaj prižgat, zajcev ni bilo več. Je pa dedek mimo prišel in nafehtal en čik, med kajenjem pa le mimogrede povedal, da so zajčki zboleli in umrli. Jebajga, sem si mislil, prijatelju bo hudo, a takšno je pač življenje, kaj hočemo!

Ko se je prijatelj končno vrnil z morja in sva tam pri zajcih, kjer zajcev v bistvu ni bilo več, enega prižgala, je bil bolj tih. Saj sem ga razumel. Jih je imel rad. Zato nisem kaj dosti silil v njega, človek pač mora imeti tistih nekaj dni za žalovanje, sem si mislil, vmes je pa njegovega dedka mimo prineslo. Da si nafehta čik ali dva. Kot vedno. A še preden je dobro stopil v klet, je moj prijatelj dobesedno eksplodiral. In če dedka ne bi nemudoma odneslo, kot da ima raketo v riti, bi verjetno še kakšno na gobec dobil. Mi ni bilo nič jasno, a spraševal nisem. Je bil prijatelj tako razjarjen, da sem se bal, da bom še jaz kakšno okrog ušes dobil, če bom silil vanj. Pa je kar sam povedal. Zajčki niso umrli, dedek jih je potolkel in v skrinjo spravil. Pa saj to je stokrat rekel, ko je z nami kadil in tiste zajce gledal, da to niso domače živali, da to je hrana, a sem mislil, da se heca z vnučkom. A se očitno ni. Pa dobro, če jih je že potolkel in pojedel, ker ni mogel iz svoje kože ter se potem zlagal, da so umrli, ne bi bilo nič narobe. Če le ne bi bil preveč pameten. Ko je družina prišla z morja, je vse skupaj povabil na kosilo. In ko so se med mlaskanjem pogovarjali o vsem možnem pa o morju in to, je kar nenadoma umolknil in pogledal mojega prijatelja. Njegovega vnuka. Ki je ravno kolbico obiral in bil ves masten okoli ust. Ter ga vprašal, če je dobro meso. Mali je seveda pokimal. Ker menda je bilo res dobro. Ampak potm je dedek napravil, po mojem mnenju, najbolj idiotsko stvar v vsem njegovem življenju. Povedal mu je! Menda mu je celo zaupal, da pravkar gloda Janezovo nogico. Čeprav se imena ne spomnim, tega je že sto let, lahko tudi, da mu je bilo drugače ime, a saj to niti ni pomembno.

Epilog je bil seveda jasen in popolnoma predvidljiv. Prijatelj s svojim dedkom nikoli več v življenju ni spregovoril niti besedice. Jaz sem se sicer parkrat še pogovarjal z njim, ko me je prosil, naj ga poskusim prepričati, a čeprav se mi je stari, ki je imel pri tem solzne oči, smilil do nezavesti, prijatelju tega nikoli nisem niti omenil. Jebiga, včasih je treba pred tako drastičnim korakom, kakor ga je on storil, potrebno vsaj malo, MALO razmisliti …

Kaj me je odneslo v daljno zgodovino in stokrat prežvečene zgodbice, sprašujete. Zadnjič smo imeli jamarski reševalci zimsko usposabljanje na Kaninu. Po usposabljanju pa večerjo, kakopak. In je k moji mizi prisedel reševalec … Eh, pa saj imena niso pomembna! In smo se pogovarjali o marsičem, kakopak, enkrat vmes pa začne razlagati o ženinem zajčku. Ga je dobila za darilo od reševalca, ki je tudi sedel za našo mizo. Kakšni dve leti nazaj. In sem si predstavljal, da je tisti zajček pravi domači hišni ljubljenček postal, saj je prosto tekal po hiši.  Sem se kar malo raznežil in pozorno prisluhnil, kam bo pripovedovanje odneslo, na koncu pa nisem bil več tako raznežen. Je naš reševalec malo pred našim zimskim usposabljanjem lačen postal in je tistega zajčka spekel. Dobro, verjetno je tukaj deljena krivda, si mislim, mogoče ženska ni poskrbela, da je hladilnik poln in je zatorej prišla šola. Ne vem. A kar je potem reševalec napravil, ko je žena domov prišla, pa zahteva jajca. Velika jajca, če mene vprašate. Ji je ponudil grižljaj …

Evo, ne vem točno, kako se je zgodba končala, če sem iskren, ker sem si tedaj nemudoma začel predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi jaz našo Lio zatolkel, spekel in jo potem ponudil svoji predragi, ko bi s šihta domov prišla. Prva misel je bila, da bi dobil vrečko, v katero bi mi spakirala par stvari, preden bi me spodila od doma. A ko sem malo bolj poglobljeno pomislil, sem prišel do zaključka, da bi vrečko z najbolj nujnimi stvarmi spakirala zase. Ker bi se verjetno takoj po mojem pogrebu za ne predolgo časa (vsaka porota bi v njenem dejanju našla olajševalno okoliščino, sem prepričan) preselila na Dob …

Ja, sneg pa še kar pada in pada, kuzlica pa nori in nori. In je potem domov prišedši vsa zasnežena, kakopak. A ko sem zadnjič moji predragi soprogi, ki jo je proti kopalnici gnala, da jo stušira, predlagal, da jo kar v kuhinjo odpelje in v lonec vrže, pa bomo imeli in odtaljeno kuzlo in kosilo za naslednji dan, se ji pripomba ni zdela preveč duhovita.

Sem za vsak slučaj pogledal potem zvečer, če mi že kakšne kufre pripravlja. Moram malo bolj paziti …