So rekli na Jamarski reševalni, da bo na Igu osnovni tečaj za module v okviru usposabljanj Mehanizma civilne zaščite Evropske unije in da bi moral kdo iz vodstva se tega udeležit. Da bi bilo pravzaprav to zelo lepo. Evo, priznam, kljub temu, da pri JRS vodim izobraževanje, se mi tudi sanjalo ni, kaj to moduli sploh so in sem zatorej le molčal in modro kimal, se takorekoč strinjal s tem, da en bi pa res moral it. Ko so pa potem vsi le v tla gledali in razlagali, kako zaradi službe nimajo časa, da drgač bi pa šli, sem pa poštekal, kam pes med vrsticami taco moli in sem še sam postokal, da imam tudi jaz v službi probleme, da drugače bi morda šel. A kaj, ko ti klinci sovodstveniki vedo, kakšno službo imam in so v smeh prasnili. Pa sem potem roko dvignil, kaj sem pa hotel, saj ti moduli pač kakšen velik problem pač ne morejo bit, sem si mislil in na vse skupaj še isto sekundo pozabil.
Prejšnji teden me je pa mlada dama poklicala, da kaj čakam, da moram on line izpit prej naredit, če hočem na module sploh priti, da sem se sploh spomnil, da mam te module in sem seveda zvečer pokukal na zahtevano stran. In bi me kmalu kap. Ker sem rok za rešitev tistega izpita za debel mesec zamudil, na voljo sem imel pa samo še eno noč, ki je bila že kar kratka, kajti reševanje tistega testa mi je vzelo dobre štiri ure in sem, ko sem končal, moral direktno pod tuš, tako sem zašvical! A da brez veze, menite? Ste kdaj reševali kakšno evropsko zadevo v angleščini? Ma četudi bi bila v slovenščini, bi švical, ti moduli niso nobena izi bizi šala!
Dobro, sem rešil test in bil posledično sprejet na mednarodno delavnico, v soboto, ko bi se moral v Brežice podat na občni zbor Jamarske zveze Slovenije, saj sem megalomansko kandidiral kar za tri funkcije, mi je pa telefonski opomnik zabrnel, da moram na Ig. Sem bil kar malo presenečen, prepričan sem namreč bil, da bo to šele v nedeljo in sem zatorej poklical tisto mlado damo, da ji povem, da pridem šele v nedeljo, ker pač kandidiram in da to pač niso šale, pa me je tako na kratko po vojaško skorajda urihtala, da sem kar mirno stal. Da na tečaju sodelujejo udeleženci iz 20 držav in inštruktorji še iz preostalih 20 in da bom potreboval prav vsako uro vsakega dneva usposabljanja, da bom spoznal kompleksnost mednarodnih intervencij in se vsaj deloma usposobil za uspešnejši odziv ob večjih nesrečah v okviru mehanizma CZ EU in da bom vsaj približno lahko na koncu sploh izpit napravil!
Evo, priznam, mi je vroče postalo in sem komandanta Jamarske zveze poklical, da kandidature sicer ne umikam, ampak da fizično pa ne bom prisoten in potem hitro prekinil, kakor da sem v tunel zapeljal, nato pa se od predrage in otrok poslovil. Da me nekaj časa pač ne bo. Kuzli nism nič povedal, ker me itak ne bi pustila, otrokom in ženi pa ni bilo hudega, so bili veseli, da bo več torte za njih. Aja, ja, moj srednji sin je imel ravno rojstni dan. Saj sem poskušal, če bi morebiti torto zarezali, preden odidem, pa moja predraga ni hotela brez srednjega sina to narediti, mali je pa seveda še spal.
Sem se torej na pot odpravil brez torte, a sem nanjo itak kmalu pozabil, ker se je groza začela. 20 ljudi iz 20 različnih držav, ki so tja prišli povečati zmožnost vodstva modulov za sodelovanje v mednarodnih reševalnih akcijah. In eden izmed njih sem bil jaz, čeprav se mi še vedno niti sanjalo ni, kaj modul sploh je. Pa med intenzivnimi predavanji sem kot idiot ves čas brskal po skripti, kaj pomeni določena kratica, kratic pa milijon, vse v angleščini, pa tudi ko sem si jih prevedel v slovenščino, mi niso povedale popolnoma nič.
Šiht pa od osmih zjutraj do osmih zvečer na polno, s par kofe pavzami (za čik je preračunan odmor 4,5 min, kar lahko pokonzumiraš le, če ves čas vlečeš in nič ne govoriš vmes!), tako da sem že drugi dan povsem izčrpan povsem resno razmišljal, ali naj dam odpoved. Mislim, pri Jamarski reševalni, da smo si na jasnem, drugje itak ne morem …
Ampak družba je pa čudovita, tudi predavatelji so, ko začneš malo razumeti, o čem sploh govorijo, in sem kar ostal. Sem v skupini z Romunom, Angležem, Dancem, Nemcem, Madžarom in, kakopak, Bosancem. Ki mu je ime Mujo. In sva takojci prijatelja postala. Sva že ko iz tistega vica, saj ga poznate, prideta Mujo in Šini …
Inštruktorji se najbolj jezijo na Romuna, ki je najmlajši v naši skupini. Da se naj ne pusti izkoriščati starim kozlom in naj ne dela vsega on, čeprav jim razlagamo, da ga mi nič ne silimo, da sam hoče delati.
Treji dan sem celo izvedel, kaj moduli sploh so, samo ne bom tega napisal, bom najprej pri nas na JRS preveril, koliko starih mačkov, ki so me poslali tja, to sploh ve. Pa na izlet smo vsi skupaj šli in sem se po dolgem času spet z avtobusom peljal, je bilo kar intenzivno zame, pa po dolgem času sem šel spet v jamo. So nas, kakopak, peljali v Postonjsko jamo! Kjer nas je sprejel Sten in ker se kot jamarja poznava, sem v očeh sotečajnikov kar malo zrasel. Verjetno res ni kar tako, če te tudi v največji državni jami poznajo, ne?!
Na večerjo smo se odpeljali na Ljubljanski grad, kjer smo si potem tudi kavo privoščili in skorajda mednarodni incident zakuhali. Smo ugotavljali, kdo vse turški kavi pravi turška kava, poleg nas Slovencev še Bosanci, Črnogorka, Srbi, Čehi, Slovaki in Madžari, le Turki ji pravijo drugače. Smo namreč kar sotrudnika s tečaja, ki je prišel iz Turčije, vprašali, kako oni rečejo turški kavi. Je malo razmišljal in potem povedal, da turški kavi oni rečejo samo kava. Kar je nekako logično, ne?!
Ampak potem ga je pa zanimalo, kako to turško kavo pripravimo v posamezni državi in ko smo mu vsi razložili, je skorajda vzrojil, da vsi pijemo sfejkano turško kavo, ki z njihovo nima nobene zveze ter nam prepovedal jo tako imenovati. Da naj jih kličemo bosanska, slovenska, madžarska, kakor koli hočemo, le turška ji ne smemo reči! Se je kar hudo razburil, priznam, in smo mu kar takojci obljubili, da ga bomo ubogali …
Danec, ki je vmes dvakrat skočil ven na čik in so se mu morali sedeči umikati, ko se je vrnil in so mu najedali, da kaj mora toliko kaditi, je pa pojasnil, da je dobesedno prisiljen kaditi. Ker da so cigareti pri nas dvakrat cenejši in da bolj ko kadi, bolj špara …
No, za mednarodni incident sem skorajda tudi sam poskrbel. Sem Mujota prosil za majceno uslugo in je bil takojci pripravljen ustreči, ko sem mu povedal, da bo moral pa v mojo sobo priti, je pa kar malo zatrokiral. Sem ga potem pomiril, da ni nič takšnega, le da se zjutraj pač sam ne zbudim, da potrebujem le budilko takorekoč. Je bil sumnjičav, nič ne tajim, ni povsem verjel, da imam drugačen bioritem, a sem ga na koncu le prepričal. In se grizel v jezik, ko sem mu povedal pravo številko sobe, prav truditi sem se moral, da mu nisem dal številko sobe, v kateri spi uglajeni Belgijec. Saj fora bi bila huda, ko bi bilo zjutraj vpitje in ravs, samo kaj, ko bi jaz zaspal potem predavanja …
Je pa prvič zaspal tudi Mujo in je ves paničen priletel do mene, ko sem si že zobe krtačil, me je kljub vsemu telefon zbudil še pred njegovim prihodom. Mu bom jutri, ko me bo spet zbudil, povedal, da naj naslednjič poskusi s poljubom, kakor moja predraga, da vidim, kakšno faco bo naredil.
A kljub temu, da zdaj vsi vedo, da se zjutraj ne morem zbuditi, pa še vedno ugotavljajo, kateri idiot se vsak dan tušira ob štirih zjutraj, da se vsi v nadstropju zbudijo …
Ja, predavanja in naloge in vaje so tako intenzivni, da možgani ne sprejemajo več drugih informacij …
Me je pa danes Maksi potolažil, da naj zdržim. Da MBC je le romantična predigra, TTX, na katerega odhajam maja v Nemčijo, bo pa orngi 50 oddtenkov sive. Bo pa lepo vsaj to, ker bova skupaj z Erkijem!
