Dihalniki

Ne veste, kaj so dihalniki? Dihalniki so jame, ki dihajo. No, pa saj vse jame dihajo. Ker imajo konstantno temperaturo, tam okoli 6 stopinj pri nas, recimo, so poleti hladnejše od okoliškega zraka, pozimi pa toplejše. Okej, pa še milijon drugih razlogov je za prepih iz jam, a tukaj ne bomo cepidlačili.

Ker torej pozimi iz jam toplo piha, stopijo sneg pri vhodu in jih lahko tudi jamar z dvema levima rokama, ki za jamami gleda s kurjim očesom, zlahka opazi. Okej, to velja predvsem zame, da ne bo pomote. Boljši jamarji jame najdejo tudi poleti in spomladi in jeseni …

Ker je na Poljanski gori ogromno snega in ker je mrzlo, da ti malinice v trebuh povleče, sva se z Grdinom danes odločila, da bi bilo pa super, če malo pobrskava za dihalniki okoli Čaganke. Sva se namenila pretacati predele nad Južnim rovom in nad kaminom Game over, če morda pa lažjo pot v notranjost Čaganke odkrijeva …

Na pot sva se odpravila, kot se spodobi, torej ne prezgodaj. Okoli 11h iz Novega mesta. Pa bi akcijo kmalu že v Bistrici zaključila, kajti cesta naprej od najboljše bistriške gostilne je bila zaprta. Mislim, znak so cestarji postavili, da je zaprta, čeprav, tehnično gledano, povsem zaprta ni bila, ker sva se lahko mimo znaka odpeljala avanturi naproti. Ves čas sva oprezala, če bo kakšno drevo prek ceste ali kaj in sva skoraj Lenko in prijateljico spregledala, ki sta se mirno sprehajale po gozdni cesti. Sem malo posumil, da sta onidve zaprli cesto, da bosta imeli mir, pa sta obe dokaj iskreno to zanikali.

Do Konfina, kjer se cesta odcepi proti Čaganki in ni več splužena, sva se začuda lahko prebila, potem sva pa kar pot pod krplje vzela in bila dokaj hitro v našem jamarskem bivaku. Malce lažje nama je šlo, ker je vsaj deloma že bila uhojena gaz od naju s sestro, a čisto navaden sprehod v parku pa to vseeno ni bil.

Predvsem je bilo mrzlo, krepko čez -13 stopinj je kazal termometer, čaj v loncu, ki sva ga v bivaku zadnjič z Jasno pustila za naslednje obiskovalce, pa tako debelo zmrznjen, da je potreboval več ko pol ure na peči, da se je stopil. A sva bila itak bolj osredotočena na kavo, pa fino sva še zakurila in peč naložila, potem se pa kar na lov za dihalniki odpravila.

Čez drn in strn po zasneženem gozdu ni najbolj enostavno, a naju je cviljenje in smiljenje samemu sebi minilo v hipu, ko sva prvo prepihano luknjo v snegu odkrila. In sva potem ko dva bumbarja brez glave skakala po snegu levo in desno in gor in dol in vsako prepihano luknjico zabeležila v GPS in jo za vsak slučaj še fotografirala. Da jo potem, ko ne bo več snega, lažje najdeva …

Po slabih treh urah sem imel traplanja po gozdu že kar dovolj in sem začel navijati, da se v bivak vrneva, a Grdin je tako milo zastokal, da si že tri leta želi preveriti tri ali štiri pikice tam nekam proti gozdni vlaki, le kakšnih 300 m od tam, kjer sva bila, da sem popustil. In sva krenila. Po njegovi navigaciji. Malo levo pa potem malo desno pa potem malo v vrtačo in nato iz vrtače nazaj, od koder sva se odpravila, pa malo cik cak … Vmes je enkrat še v jamo padel, ki ni bila dihalnik, torej jo je našel le s svojo težo, potem je pa spet na telefon gledal in se obračal in sever iskal …

Meni ni to s severom popolnoma nič jasno. Mi je bilo pa jasno, da tudi njemu ne povsem. Ko se nam je enkrat pred leti v debeli hosti sredi noči pokvarila lada niva in smo capljali po gozdu gor in dol in sploh nismo vedeli, ne kod ne kam in smo končno do železniške proge prišli, sem jaz krenil po progi na desno, on pa na levo. Oba sva hotela pa v mesto priti. Sem predlagal, da gre tudi on z mano na desno, ker sem bil dokaj prepričan, da mesto je v tisto smer, a ni hotel, je zatrmulil, da Veliki voz in Severnica kažeta, da moramo na levo, malo proti severu. Ma, priznam, me je takrat s tistimi zvezdami in severom zmedel in sem mu kakšnih deset minut sledil, ko sem se enkrat vmes obrnil, sem pa opazil, da je bilo nebo v smeri, v katero sem želel jaz, mnogo bolj svetlo. Od mesta, kakopak. Je popustil in sva krenila na desno po progi in kmalu prišla do prve vasi, ki je povedala, da smo na dobri poti, mimogrede bi naju pa kmalu še dvakrat vlak povozil. Dvakrat! Čeprav je Grdin na sveto zatrjeval, da je zadnji vlak tistega dne že zdavnaj odpeljal …

Ampak, zašel sem. Ker sva dodatno še eno uro traplala in gor in dol in levo in desno, da bo prijatelj končno do tistih pikic na telefonu  označenih prišel, sem končno vprašal, da kaj za vraga ves čas ta neumni sever išče. In je strokovno pojasnil, da zato, da karto na telefonu pravilno orientira in tako vidi, v katero smer morava iti. Mi je bilo to malo sumljivo, to njegovo iskanje severa in orientiranja karte, ker sva cikcakala po globokem snegu, ko da indijanci streljajo na naju in se puščicam izogibava, sever naj bi pa načeloma vedno bil v isto smer. In sem ga zato pri naslednjem orientiranju malce bolj pozorno opazoval. Je iz žepa povlekel telefon, z roko pokazal, kje je sever, telefon obrnil v pravo smer, malo pogledal, razmislil, potem pa z roko pokazal, kam morava iti. In sem se zbunil. Da tam ni sever. Evo, spet priznam, da o severu in jugu in zvezdah nimam blage veze, a še preden je lahko prijatelj protestiral, da naj bom tiho, ker nič ne vem, sem mu pokazal zahajajoče sonce. In kjer sonce zahaja, tam je zahod, to vem celo jaz brez Googla! In nasproti zahodu ni sever, to tudi vem brez Googla. Tam je jug. Nasproti zahoda je vzhod. Brez Googla, zlahka!

Dobro, jebiga, moram pa priznati, da ne vem, kje je vzhod in kje zahod, če gledam proti severu. A tega mu pa nisem povedal, ker za najin kreg ni bilo relevantno. Grdin je očitno vedel, ker se je malo po glavi popraskal, še enkrat mapo na telefonu usmeril proti severu, z roko odločno pokazal v neko smer, dodal, da le tristo metrov in zakoračil. Jaz pa za njim, kakopak. Ko sva se za hip ločila, je spet padel v jamo do vratu v sneg in ga verjetno zato nisem slišal, ko je vpil na pomoč. In ko se je sam rešil in sva se spet našla, je ves užaljen pripomnil, da je bil prepričan, da sem ga kar zapustil …

Okej, gor in dol sva trapljala, do riti v snegu, našla tiste pikice, ki si jih je želel že tri leta ogledati, a vsaj mene kaj dosti niso impresionirale, zato sem kar po občutku proti bivaku krenil. On pa za mano, tokrat je zaupal mojemu občutku. In nama je šlo, kar se smeri tiče, a sva kar hodila in hodila, sva bila kar daleč stran.

A na srečo je bil bivak topel, žerjavica pa še v peči in je bila ajncvajdraj in kavica in čaj in večerja, do avta sva pa še po hujšem mrazu ter po polni luni hodila, a nama je šla pot kar dobro spod krpelj.

Potem pa še švoh špricar v najboljši bristriški gostilni in domov. Dihalniki za pomlad torej so, dela ne bo zmanjkalo …