Napačna smer

Če državo prizadene katastrofa, ki ji sama ni kos, pokliče na pomoč druge države. A to ne pomeni, da že naslednji dan k njej prileti na stotine usposobljenih reševalcev z vso opremo, takšni masovni premiki zahtevajo čas. Predvsem v prizadeto državo najprej pridejo vodje reševalnih ekip, ki v tistih nekaj dnevih, ko se njihove ekipe zbirajo in organizirajo, pripravljajo vse potrebno za njihov sprejem. In predvsem v tem smo se usposabljali na mednarodni delavnici na Igu, kamor smo prišli vodje reševalnih ekip iz 20 držav. Niti sanjalo se mi pa ni, da je vse skupaj tako zakomplicirano. No, saj ni, tako kot ni komplicirano igrati Rahmaninov 5. klavirski koncert v D duru na koncertnem klavirju. Če si seveda Rahmaninov …

Šele na usposabljanju sem izvedel, na kaj vse mora biti človek pozoren in kaj vse mora organizirati. Igrali smo scenarij, da smo kot vodje ekip kot predhodnica prišli v namišljeno državo na pomoč in se kot v resnični situaciji srečevali z gasilci, policisti, politiki, Civilno zaščito … To so bili slovenski »igralci«, sicer pravi policisti, pravi gasilci in reševalci, ki so nas prav dobro namučili. Kajti prava umetnost je znati postaviti prava vprašanja, vprašanja, ki so pomembna za tvojo ekipo. In prav nihče nam ni nič olajšal, čeprav sem včasih že po njihovih muzajočih pogledih ugotovil, da smo nekje brcnili v temo, le kje seveda nismo vedeli … Morali smo recimo poiskati tudi lokacijo za tabor, na voljo smo imeli tri. In dali so nam na voljo tri voznike, ki pa kakor niso govorili angleško, kar se seveda lahko zgodi tudi v pravi situaciji. In mi je bilo ful hecno, ko je Portugalec po angleško vpil, da naj zavije desno, šofer je pa naravnost peljal in smo se kaj hitro naučili, da smo z rokami kazali smer in to prav vsi v kombiju!

Kadar nismo bili na terenu, so nas pa v učilnicah matrali. Pri kulturnih razlikah smo recimo dobili vprašanje, kaj bi kot reševalec naredili, če bi opazili, da nek moški na ulici tepe žensko. Kar se v kakšnih državah seveda še vedno dogaja (v civiliziranih državah pretepajo skrivaj, za štirimi zidovi). Odgovor, da bi mu pomagali, je krohot privlekel le na tečajniške obraze, inštruktorjem ni bilo smešno. Mi je pa Danec potem med pavzo, ko smo seveda sproti premlevali slišano, zaupal, da on bi šel do ženske in ji predlagal, naj gre v varno hišo, da mu je njegova žena povedala, da so ful dobre, da je bila že štirikrat tam. Sem mu samo pokimal in šele čez kakšne pol ure poštekal črnohumorno šalo in se začel krohotati, ko smo ravno obravnavali neko drugo resno temo in so me prav čudno gledali. Le Danec se je pa hihital, on je vedel, čemu se rolam …

Predzadnji večer smo imeli pa še slavnostno večerjo, ki jo ponavadi v državi gostiteljici priredijo, ko je delo končano za vse reševalce. Tudi kot del usposabljanja, seveda. In ko so nam zvečer dali pol ure prosto po predavanjih, da se preoblečemo, preden odidemo na večerjo, sem edino jaz tam stal ko en bolek in spraševal kolege, kaj to pomeni. Da zakaj se moramo preobleči. Sploh niso štekali, kaj jih sprašujem, šele Lucija mi je pojasnila, da se moramo za večerjo slavnostno obleči.

In mi je kar vroče ratalo. Sem zastokal, da se ne morem slavnostno obleči, ker ničesar nimam in tudi ona me ni razumela. Da če nisem prebral, da sta suknjič in kravata obvezna. Verjetno sem, še bolj verjetno pa da nisem, a četudi bi, ne vem, če sem kdaj imel kravato nataknjeno okoli vratu. Ljudje božji, al jaz sem na tečaj prišel z jamarskim nahrbtnikom, le kam bi naj vtaknil suknjič in kravato, četudi bi ju imel?!

Sem potem bežal od Slovaka, ki je hodil za mano in me prosil, če mu pomagam zavezati njegovo kravato (tudi je ni zelo pogosto nataknil, sem videl po vzorcu), ker znam sicer res veliko vozlov, kravatnega pa ne. No, znam, ampak samo na vrvi, pa še to se samo tako imenuje, nima veze s kravato …

Sem potem tam seveda sedel ko črna ovca med belimi in med odličniki in komandanti in mi je bilo nerodno, nič ne tajim, a ko so si jih enepar spili in kravate razrahljali, me je sram minil …

Najjači je bil pa spet Mujo, kakopak. Gordon je na večerjo prinesel karton Union piva, ker mu je med predavanji telefon zazvonil (to je bila dogovorjena kazen) in ga postavil na mizo, prvi je pa do njega najbolj junaško Mujo stopil in si vzel eno pločevinko. Sem bil tako presenečen, da se nisem spomnil, da bi dogodek ovekovečil s fotografijo, le buljil sem in potem skoraj umrl od smeha, ko si je prijatelj malo bolj pozorno ogledal pločevinko in jo spustil iz rok, ko da je kačo zagrabil …

Ja, na koncu sem tudi jaz dobil diplomo, da sem uspešno opravil tečaj in ja, tudi jaz sem bil presenečen!

Sem pa, preden smo se spet raztepli na vse konce Evrope, slišal najboljšo definicijo reševalca – to je človek, ki teče v napačno smer! Ko vsi tečejo proč od nesreče, on teče proti njej …

Napiši mnenje